V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.

Oglejmo si še nekaj podrobnosti. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.

Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za nas.

Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do nas. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo, kot gori v Njegovem srcu in po vstajenju gori tudi v našem, če ji dovolimo.