Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.

Jezus nam danes pokaže, da naša duhovna rast ni odvisna od nas, ampak od Božje besede, ki je bila vsajena v naša srca. Božja beseda lahko reši naša življenja, kakor pravi sv. Jakob. Prevečkrat nas skrbi naše osebno napredovanje in se primerjamo z drugimi. Obnašamo se, kakor, da je vse odvisno od nas, od naše dobre volje in od naših prizadevanj. Obnašamo se, kakor kmet, ki bi hotel, da pšenica raste hitreje in bi jo zato vlekel navzgor. Zelo se motimo. Gospod pa nas vabi v zaupljivo prepustitev moči semena. To lahko storimo le v veri in ponižnosti. Najprej je pomembno, da sprejmemo seme Njegove besede, ki ima samo po sebi moč, da v nas obrodi sadove ljubečega = podarjenega življenja. Njegova Beseda v nas raste in še sami ne vemo kako. Potem ko je seme vrženo, ga zemlja takoj pokrije, tako, da ga težko najdemo. V semenu se skriva izredna življenjska moč, le pri miru ga moramo pustiti. Seme spontano raste. Tisti, ki ga je sejal lahko bedi ali pa spi. Rast ni odvisna od sejalca. On lahko le z zaupanjem pričakuje prve znake rasti, ki se potem razraste v klasje in dozori.

Bog daje rast, tudi če seme sadimo in zalivamo mi. Tako se moj izkušeni sobrat pošali, da Bog vodi in pomaga ljudem, ki jih spremljamo navkljub našemu duhovnemu spremljanju. Kakor na vseh področjih tudi v duhovnem življenju hočemo čim prej videti sadove. V resnici pa se je treba nasloniti na Gospoda in mu potrpežljivo zaupati, kajti on daje rast in prave sadove. Mi nimamo pravega merila za merjenje rasti, niti svoje, niti drugih. Od nas Bog pričakuje le vero, zaupanje in potrpežljivost. Ponižnost je prav v tem, da nas ne skrbi več zase in za svojo rast, ampak se veselimo, da Bog daje rast ob svojem času nam in bližnjim.