»Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?'« (Mr 4,41)

Jezus je Božja beseda, ki deluje v meni, če verujem. Če me še vedno obvladujejo lastni strahovi in posledične misli, še nimam vere. Ne upam, si do konca iti z Njim. Moje srce je v težavah, ker je kasno in počasno za verovanje. Če hoče On vstopiti v moje strahove, mi jih mora najprej po življenju pokazati, da pridejo na plan. Zdi se, da Jezus v naših najhujših bitkah spi, se prepušča smrti. A v resnici On zaupa tudi zame. Če obupujem, se Beseda še ni prijela in zakoreninila v srcu, ni me še povezala z Očetom, ki me spoštljivo podarja in čaka v skriti kamrici srca. Kamni strahov mi preprečujejo, da bi zaupal Gospodu. On spi zato, da je z menoj/s teboj tudi v temni dolini, da pomiri vihar, ki je najhujši v našem srcu. Pri krstu sem potopljen v zaupanje, da svoje življenje prepustim njemu.