»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« (Mt 8,8)

V vsem iskati in najti Boga. Iskanje je najprej prošnja in srečanje, želja in odnos. Prav to izrečemo tik pred obhajilom. Prva značilnost našega odnosa do Boga, ki jo izraža prošnja je ponižnost: stotnik ve, da vse prejema kot dar in ne po zaslugi. Kakršna koli vrsta zasluge bi uničila dar in samega Boga, ki je dar. Ko sredi nemogočih okoliščin obupamo ali se prepustimo resignaciji, smo žrtve lažne ponižnosti. Ponižna prošnja, omogoča prepoznavati navzočnost in delovanje Boga tudi sredi stiske, omejenosti, krhkosti in ogroženosti. Omogoča ustvarjalni pogum, ki na vse gleda kot na priložnost za otroško zaupanje v Boga, ki je sposobno premagati strah in danes in tukaj ustvarjalno in pogumno sodelovati z Božjo ljubeznijo v vsem.