»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« (Lk 10,21)

Jezus nas želi okužiti s svojim veseljem v Svetem Duhu. Njegovo življenje osmišlja vse dobre in slabe trenutke naše osebne in krvave človeške zgodovine. S križa nas privezuje na Očetovo veselje nad nami. Ko slavimo Boga, smo deležni Jezusovega veselja, ki premaga smrt in laž o Bogu in nas samih. Jezus pokaže in dokaže, da je Bog Očka, mi pa sinovi in hčere. On je naš Oče vsak hip. On je naš dom in bivališče našega srca. Izviramo iz njegove Besede. Če ta dar sprejmemo smo našli izvir življenja, ker smo sinovi in hčere. Hudič nas je prepričal, da Bog ni Oče, zato se ga bojimo in ga hočemo pozabiti. Naše življenje zato nima ne repa in glave. Visi v nezadostnosti in tesnobi niča. Ko sprejmemo Očeta postanemo to kar smo v resnici. Smrt je le dokončen stik z Njim in brati in sestrami. Sprejem Boga kot Očeta nas osvobodi izvornega zla. On nas nenehno rojeva po podobi Sina. Samo on lahko izpolni naše hrepenenje po tem kar smo. Po Jezusovi besedi se rodimo v svojo resnico sinov in hčera enega materinskega Očeta. On je v nas, mi v njem. Vsemogočni Bog nam služi in nam streže. Ne moremo ga imeti za malika (idol) po svoji podobi. On je zaljubljen v nas. Lahko ga objamemo, ker nas od vedno ljubi in išče. Prepušča se nam, kot majhen in slaboten. Vsem, tistim, ki ga sprejemajo s hvaležnostjo in tistim, ki ga hočejo posedovati in ubiti za lastne sebične cilje. Vabi nas, kakor prestrašeno žival, ki beži od njega naravnost v prepad. Vse to je razkrito tistim, ki so kakor otročiči, ker ne morejo niti razumeti niti spoštovati Božjega načrta. Božja modrost, ki nam je podarjena, je Jezus, ki ljubi vse do norosti križa. Pokaže nam, da smo mi Božje veselje.