"Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj.

Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru: kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« (Lk 2,22-35)

»Zdaj odpuščaš Gospod...« To duhovniki molimo vsak večer. Izraža cilj dnevnega sodelovanja z Božjo ljubeznijo ali podarjanjem. Molitev slavi zmago nad nočjo in temo, ki napada vsako človeško srce. Strah pred smrtjo vsakomur povzroča veliko trpljenja. V Kristusu pa okušamo svobodo od omenjene teme strahu in posledičnih laži, ki postajajo meso. Branje Jezusove besede in sodelovanje z Njim mi vsak dan omogoča, da Odrešenika tudi vidim. Zvečer grem zaradi tega hvaležen in z zahvaljevanjem na ustnicah lahko v miru spat. Gospod mi pokaže, da je smrt prihod na cilj in vir veselega srečanja z Očetom in vsemi, ki so zajeti v Njegovi ljubezni. Moj strah pred smrtjo se v Njem razblini, s tem pa tudi strah pred Bogom in beg pred življenjem. Srečanje z njim me ozdravlja strupa smrti, ki me hromi, slepi, gluši... Smrt je hrepenenje po vrnitvi v Očetovo naročje iz obličja v obličje. V tem je Božja rešitev in luč našega življenja. Le če sem srečal rešitelja, Jezusa, lahko živim in umrem v miru. Za zagrinjalom smrti je gostija življenja, ne nič in tema. To je Bog pripravil »pred obličjem vseh ljudstev«. Njegova luč je za vse ljudi, za vse, ki sedimo v temi in smrtni senci.

Kakor Marija in Jožef, se tudi ti in jaz, ki poslušava Simeonovo molitev, lahko veseliva. Kakor Mariji tudi nama Simeon napoveduje usodo. Stara zaveza nama pomaga razumeti Jezusa. On kot otrok in kasneje mož bo vzrok za padec in hkrati za vstajenje mnogih. Prinaša rešitev, ki se nam vsem zdi nesprejemljiva. Zdi se nam nora in v spotiko. Postane znamenje, ki je skregano z vsako človeško logiko in našim načinom razmišljanja. Tudi kristjani smo večinoma proti njemu, se zgražamo nad njim, se mu pomilovalno posmehnemo, mu ne verjamemo in padamo. Učenci so prvi, ki se jim je to zgodilo. K sreči je on rešitelj vse tistih, ki nenehno padamo. Skrivnost smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, je še vedno kakor meč, ki švigne skozi srce vsakega učenca in vse Cerkve. Marija je namreč podoba Cerkve. Skrivnost Jezusa se uresničuje tudi v moji zgodbi, če sem Jezusov učenec. Prehodim enako pot kot on. Od križanja do slave.