Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,1-13)

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle naproti ženinu. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa vzele s seboj olja; pametne pa so vzele olje v posodicah s svetilkami vred. Ker se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane vpitje: ›Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‹ Tedaj vstanejo vse tiste device in napravijo svoje svetilke. Nespametne pa rečejo pametnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‹ Toda pametne odgovorijo: ›Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajalcem in si ga kupite.‹

Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zaprejo. Pozneje pridejo tudi druge device in pravijo: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On jim pa odgovori: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‹ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.«

Sveta Katarina Sienska je v svojem življenju združevala poklicanost Marije in Marte, podobno kakor cerkvena učiteljica Terezija Avilska in še mnoge svetnice. Katarina je bivala ob Jezusovih nogah in bila hkrati potopljena v potrebe in bitke svojega časa. Molila je in hkrati delala za spravo med sprtimi stranmi v svojem okolju. Prizadevala si je za mir v italjanski cerkvi in za vrnitev papeža v Rim. Skrbela je za ujetnike in obsojence. Ves nemir sveta je živela v moči Gospodovega miru v katerem je bilo njeno prebivališče.

Za Katarino je značilno besedilo prvega Janezovega pisma: »Pišem vam, da ne bi grešili…« Pisala je, da bi se lahko ognili grehu. Številna pisma je napisala duhovnikom, da bi bili bolj zvesti Gospodu, se izogibali neredu svojega časa: iskanja užitkov, navezanost na denar… Ves čas si je prizadevala, da bi vsi živeli krščansko poklicanost in zvestobo Kristusu.

Predvsem pa je živela iz globoke vere, da nas je Jezus s svojo krvjo odrešil, da imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega, edino žrtev za naše grehe. Katarina je bila izredna častilka Kristusove krvi. O njej pogosto govori in piše kot o ognju in krvi. Ogenj ljubezni, namig na Kristusovo kri, ki nas umiva naših grehov in združuje z Božjo ljubeznijo.

»Če hodimo v luči, kakor je On v luči, smo v občestvu drug z drugim.« Katarina je hodila v luči. Njene krščanske vrline je niso ločile od grešnikov, ampak jo z njimi globoko povezale. Če hodimo v luči kakor farizeji, smo v resnici v temi. Kdor živi v luči, ne greši, živi iz Kristusove pravičnosti, se ne ločuje od drugih in se ne povzdiguje nadnje. Z njimi je še globlje združen. Poskuša jih spraviti med seboj in z Bogom. Sam namreč živi v spravi, ki nam jo je podaril Kristus. Ves čas se zaveda, da je odpuščeni grešnik. Tako je živela Katarina.

Janez vztraja, da se moramo smatrati za grešnike. Naš ideal je biti grešnik, ki ne greši. Tedaj smo na pravi poti. Priznavamo, da se s svojimi močmi ne moremo ogniti grehu, lahko pa se mu ognemo v moči Kristusove ljubezni. Zahvaljujoč svoji grešnosti lahko živimo iz Njegove ljubezni, ki nas povezuje z vsemi ljudmi. Skupaj smo grešniki, skupaj smo v Božjem usmiljenju, skupaj nas Kristusova kri osvobaja od greha. Katarina je zelo globoko dojela, da je odpuščena grešnica, da jo Božje usmiljenje sprejema, Kristusova kri očiščuje. Zato se je pridružila grešnikom in delala za mir in spravo.

Prosimo za enako ponižnost in ljubezen.

»Glejte modro devico, ki gre Kristusu naproti s prižgano svetilko.« Katarina sama je bila sijoča svetilka, ki je razsvetljevala in ogrevala s svojo popolno predanostjo in izročenostjo vstalemu Kristusu. Sv. Pavel v pismu Korinčanom pravi, da se devica ne ukvarja s posvetnimi rečmi, ampak s tem, kar je všeč Gospodu Jezusu Kristusu. Katarinini interesi niso bili sebični. Njeno duhovno življenje ji je dajalo neskončno širino, ki je vse vključujoča, kakor je ljubezen njenega Ženina. Imenovana je bila za zavetnico Italije in učiteljico cerkve. Njeno srce je bilo odprto za Ženinove načrte, za potrebe Cerkve, Kristusovega telesa. Imela je mnogo prijateljev, ki je vse pritegovala k sodelovanju pri potrebah Cerkve.

Živela je v času shizme. Uspela je, da se je papež iz Avignona vrnil v Rim.

Prosimo za milost, da se ne zapremo v svoje male in sebične interese, ampak bomo z Jezusovo ljubeznijo, ki je gnala Katarinino srce, tudi mi odprti za potrebe in težave Cerkve in vseh ljudi. Zajemala je iz evharistije, ki je podarjena tudi nam, da lahko živimo kot Kristusovo telo za današnji svet.