»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17b)

Ko si mlad te besede težko dojameš v vsej globini in izkušnji, ki jih nosijo v sebi. Z leti in zaradi številnih padcev, zatajitev, izdaj, konfliktov in grenkih izkušenj sebe in drugih, te te Petrove besede same povabijo v svojo resnico, te osvobodijo in umirijo srce, da se lahko izročiš in ljubiš, ker si od Njega brezpogojno ljubljen. Peter, žalosten zaradi svoje nezvestobe, prav v tej nezvestobi doživi, kdo je Zvesti in Usmiljeni Gospod. Šele ko iz Jezusovih oči in besed doživi in sprejme luč in veselje odpuščanja, se ta njegova vase zagledana žalost spremeni v veselje in vir moči. Jezus ga v pogovoru počasi ozdravlja. Ker se ob Jezusu vedno bolj zaveda svojega greha, je sposoben sprejeti tudi več odpuščanja in posledično več ljubezni. Peter začne živeti iz tega, da Gospod ve vse o njem. Peter ve, da je odpuščanje v tem, da je Jezus dal življenje zanj, ne on za Jezusa. Peter se dobro zaveda, da zataji Jezusa, hkrati pa zaradi Jezusove zvestobe njemu, ve, da ga bo lahko vedno znova prepoznal in ljubil. Prijateljstvo, ki ga ima do Jezusa ni njegova spodobnost, ampak Jezusov dar, ki ga je Peter sprejel in ga v moči Jezusove zvestobe želi živeti vsak dan znova. Peter počasi razume, kar mu je Jezus storil in podaril. Edinost med kristjani, brati in sestrami, ki je Petrovo poslanstvo, temelji na od Jezusa sprejetem in vzajemno podarjenem odpuščanju.