Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 40,16-21.34-38)

Tedaj je oblak pokril shodni šotor in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče. Mojzes ni mogel iti v shodni šotor; kajti oblak se je razprostiral na njem in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo prebivališče.

Kadar koli se je na vsem potovanju vzdignil oblak iznad prebivališča, so Izraelovi sinovi odrinili na pot. Če pa se oblak ni vzdignil, niso odrinili do dneva, ko se je vzdignil. Kajti Gospodov oblak je bil podnevi na prebivališču, ponoči pa je bil v oblaku ogenj pred očmi vse Izraelove hiše, dokler so bili na potovanju.

Zavedanje, da Bog prebiva sredi svojega ljudstva in je navzoč, je vir velike tolažbe in moči. Bog je na splošno navzoč v vseh stvareh. Osebno pa je navzoč tako, da se lahko z njim pogovarjamo in gojimo oseben stik z njim. Njegovo bivališče je prostor srečanja in gotovosti, je anticipacija šotora, ki ga bo med nami postavila Božja beseda, učlovečeni Božji Sin, Jezus Kristus. Resnično Božje bivališče med nami je Kristus. Resnično Božje bivališče je bila tudi devica Marija ob učlovečenju, ko jo je prekril oblak Svetega Duha in jo napolnil z Gospodovim veseljem. Jezus je resnični dom in bivališče v katerem lahko prebivamo in domujemo. V poslovilnih govorih Janezovega evangelija lepo pove: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23); »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4); »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9).

V naših srcih je to globoko pričakovanje, hrepenenje tistih, ki ga ljubimo: ostati v njem in biti Njegovo bivališče, v skrivnostni intimnosti z njim, z Očetom v Svetem Duhu. Prav to se še posebej uresničuje v evharistiji pri obhajilu. Kristus je v nas in mi v Njem telesno. Združuje nas z Očetom in s seboj v Svetem Duhu. Veselimo se.