»Hočem, da mi takoj daš na krožniku glavo Janeza Krstnika.« (Mr 6,17-29)

Če se nočem spreobrniti k Njegovi besedi, temveč njen glas raje utišam, si odvzamem možnost za spreobrnjenje. Če nočem spremeniti življenja, ne more iskati Gospoda in misliti, da ga bom našel. V meni boli strašni Božji molk, da me ne bi obsodil. Usmiljeno potrpi z menoj in mi kaže na moj greh s svojim molkom. Vabi me, da bi se namesto za smrt odločil za mučeništvo, spominjanje njegove ljubezni, tudi za ceno svojega življenja. Smrt je konec, mučeništvo pa cilj: pričevanje za ljubezen, ki nas je rodila in nam odprla vse grobove. Nasproti gostije smrti Herodov vseh časov, stoji sredi puščave Jezusova gostija življenja. Prva ubija, druga praznuje smrt kot dokončni dar življenja. Prva je podoba naše posvetne zgodovine (bogastvo, pohlep, oblast, oholost, lažna čast, spletke, zamere, sovraštvo, vojne…). Jezusova gostija ima vonj kruha, ljubezni, ki se daje in raste, ko jo bratsko delimo.