Tisti čas so šle množice za Jezusom; obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede prej in ne preračuna stroškov… Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja…Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.(Lk 14,25-33)

Naš cilj je ljubiti svojega bližnjega, kakor samega sebe. Nič drugega ni tako pomembno. To je glavna prednostna naloga našega življenja. Tega se lahko resnično veselimo. Jezus pa poskrbi za hladen tuš: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Jezus zahteva, naj sovražimo. Zmedeni smo. Jezus nas hoče osvoboditi utvar. Dokler je oznanjal, da je edina postava ljubezen, so množice drle za njim. Vsi verjamemo in smo prepričani, da smo sposobni ljubiti. Zdi se nam lahko in enostavno, brez težav. Kakšna utvara. Jezus nas jo ozdravlja rekoč: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Kaj moram torej imeti, da bi lahko zmagal v tej vojni za ljubezen? Jezus na to odgovori z dvema primeroma: graditelja in vojščaka. Preden gradita ali se podata v boj morata dobro premisliti, če imata vse pogoje za to. Tisto, kar morata oba imeti, Jezus pove na koncu: »Nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« Jezus nam pokaže pogoj za resnično ljubezen: nenavezanost na to, kar imamo. Ne gre zato, da se odpovemo vsakršni ljubezni, ampak, da se odpovemo posedovalnosti. Ne reče, naj sovražimo svoje starše, sestre in brate, ampak celo sami sebe. S tem pokaže na smisel svoje zahteve: nenavezanost na vsakršno posest in posedovanje. On je prvi hodil to pot popolne nenavezanosti in nam s tem dal zgled resnične ljubezni, ki je velikodušna, sposobna žrtev, ki podarja življenje in za to, da bi izpolnila Božji načrt, sprejme tudi ponižanja in zavrnitev. Pred takšno ljubeznijo začutimo svojo popolno nemoč (impotentnost). Ob njegovih zahtevah zlahka obupamo. Nismo sposobni ljubiti na tak način. Kako se lahko soočimo z njegovimi zahtevami in najdemo potrebno moč? Jezus hoče, da se svoje nemoči dobro zavedamo, da bi lahko potem iskali moč in ljubezen tam, kjer nam jo on podarja: v njegovem srcu. Le z njegovim srcem lahko resnično ljubimo. Sv. Pavel je zelo vztrajno ponavljal to resnico. Ne rešimo se s svojimi deli, niti v moči svoje lastne ljubezni. Rešuje nas vera v Jezusa. Sami ne moremo odgovoriti na Kristusove zahteve. On nam podarja odgovor. Vera vanj je vir naše resnične ljubezni, ki je Njegova ljubezen do nas in vsakogar na tem svetu. V tem je izpolnitev postave.