Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,17-28)

Ko je Jezus šel proti Jeruzalemu, je vzel dvanajstere učence posebej ter jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal«.

Tedaj je stopila k Jezusu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma, padla predenj in ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Odgovorila mu je: »Reci, naj sedita ta dva moja sinova v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Odgovorita mu: »Moreva.« Reče jima: »Moj kelih bosta pila, sedeti pa na moji desnici ali levici ne gre meni dajati, ampak katerim je pripravil moj Oče.«

Ko je to slišalo drugih deset, so bili nevoljni nad bratoma. Jezus jih je pa poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji narodov nad njimi gospodujejo in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Jezus tretjič napove svoje trpljenje. Tretjič pove apostolom, da ga bodo prijeli, obsodili, mučili in križali. Učenci vsakič na enak način nerazumevajoče odreagirajo. Ne dojamejo. Ne premišljujejo o tem, kar jim Jezus jasno pove. Mislijo pa na zadovoljitev lastnih ambicij na svoje naravne želje.

Po prvi napovedi trpljenja se Peter pohujša, da se mu to ne sme zgoditi. Po drugi napovedi trpljenja učenci razmišljajo o tem, kdo izmed njih je največji. Po tretji pa Zebedejeva sinova po materi zahtevata glavna dva ministrska stolčka v novi Jezusovi vladi.

Jezus govori o ponižanjih, učenci zahtevajo časti in privilegije v njegovem kraljestvu.

Prav to nam dokazuje, da je bilo Jezusovo trpljenje nujno za preobrazbo človeškega srca. Besede ne zadoščajo. Niti Jezusove besede, ne zadoščajo.

Navkljub mnogim besedam se v nas še vedno porajajo slabe misli, ohole in sebične misli. Mi pa niti ne dojamemo, da te misli niso po Božji volji. Resnično je bilo nujno, da je Kristus z ognjem svojega trpljenja preobrazil naše pameti.

Jezus ob zahtevi obeh bratov ne izgubi potrpljenja, ampak ju postopoma vzgaja. Najprej jima pove, da je za dosego časti potrebno iti skozi številne preizkušnje. Učenca ošabno odgovorita, da tudi onadva lahko pijeta iz keliha grenkobe, ki ga mora piti Jezus. Jezus jima takoj pove, da s tem še ne bosta dosegla tega kar si želita. Kdo bo sedel na njegovi desnici ne bo odločal Jezus.

Učenca sta sprejela preizkušnjo, katere sadovi pa ne bodo takšni, kot sta jih pričakovala.

V duhovnem življenju je vedno tako. Preizkušnja nas spremeni, a na koncu nič več ne želimo zemeljske potešitve, kakor smo jo na začetku.

Ostalih deset učencev se zaradi nevoščljivosti jezi nad tema dvema, ki sta odprto prosila zase, to kar so vsi ostali zase na tiho želeli.

Tedaj Jezus vsem pove v čem je resnična čast in kako jo doseči. Ni je v gospodovanju nad drugimi, ampak v služenju drugim. On služi tako, da postane naš suženj.

Jezusova slava in čast je v tem, da je mnogo ljubil, da je bil v službi nam do te mere, da je dal svoje življenje, da bi vse nas rešil laži, slepote in teme oholosti.

Odpriva najini srci Jezusovemu trpljenju, da dojameva resnično veselje, resnično slavo, resnično življenje, ki je v služenju drugim, v tem, da skupaj z njim ljubimo do te mere, da podarimo sami sebe.