Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,1-7)

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

V tej noči nas Cerkev vabi, naj podoživimo neverjetno pustolovščino dveh žena, ki sta šli h grobu. Kaj sta doživljali?

S seboj sta imeli dišave za balzamiranje Jezusovega mrtvega telesa. Marija Magdalena in druga Marija sta bili verjetno zelo žalostni. Dišave pokojnemu nič ne pomagajo, pomagajo pa njima, da izrazita svojo ljubezen, ki je popolnoma nemočna in polna bolečine. Ko je bil Jezus živ so mu žene svojo ljubezen lahko hvaležno izkazovale s svojo skrbjo. Sedaj ne moreta zanj storiti ničesar več.

Ko prideta do groba je kamen odvaljen, tudi če je bil zelo velik. Evangelist Marko poroča, da Jezusovega trupla ni bilo več. Za ženi je to še novo in dodatno razočaranje in bolečina. Niti svojega žalovanja mu v duhu judovskega izročila ne bosta mogli podariti.

Nimata časa za pritoževanja in napačne zaključke. Angel v svetlečih oblačilih jima oznani Jezusovo vstajenje in ju spomni, da gre Jezus pred njimi v Galilejo in da ga bodo tam videli.

Ženi se prvi veselita novice o Jezusovem vstajenju. Ta novica še vedno zveni po vsem svetu. Žalost spreminja v veselje, potrtost v zaupanje, smrt v novost življenja. V tej noči tudi mi z veseljem sprejemamo evangelij (dobro novico) vstajenja.

Vabi nas v drugačno držo. Ni nam več treba iskati Živega med mrtvimi. Povabljeni smo v preobrazbo in spreobrnjenje. Spoznati moramo, da naša iskanja, naravne in spontane skrbi niso usmerjene v pravo smer: iščemo med mrtvimi Njega, ki je živ. K Jezusu pristopamo s pogrebno držo, ki pa je on ne potrebuje.

Ustavimo se pri dogodku smrti in ga smatramo za konec. Jezusova beseda pa nam govori nasprotno. Smrt ni konec, ampak samo nujen prehod v novo življenje. Povabi nas, da ne dajemo prevelike pomembnosti človeškim dogodkom, čeprav izgledajo dokončni, nepopravljivi. Vabi nas, naj veliko bolj zaupamo Jezusovi besedi, da bomo presegli nepopravljive dogodke in sodelovali pri Božjem stvarjenju.

Nocojšnja noč nas kliče k bolj živi veri za vse življenje. Kolikokrat se pustimo blokirati navidezno dokončnim dogodkom, pozabimo pa na Božjo besedo in na Kristusovo luč, ki nam pomaga videti prek videzov in odpira naša srca za Božje ustvarjalno delo. Neštetokrat nam Jezus lahko očita zakaj iščemo živega med mrtvimi. Prepričani smo, da iščemo Jezusa, a to prevečkrat delamo znotraj groba v katerega smo se zaprli: v svoje okostenele razvade in navade, v svoje preveč ozke načrte, ujeti v svoje sebične zamisli in zmedena čustva. V njih iščemo Jezusa in ga ne moremo najti. Ne iščemo ga tam, kjer je živ in nam vedno znova prebuja zaupanje, učinkovito ljubezen in pogumno delovanje.

Prosimo vstalega naj obnovi in poglobi našo vero in vse naše življenje. Naj nas osvobodi naših grobov, kakor je bil on osvobojen svojega. Naj nam podarja svoje novo življenje v slavo Očeta in v veselje vseh naših bratov in sester.