Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,24-29)
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On jim je pa rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«
Danes se Bogu zahvaljujem za svojega dvojčka, dvomljivca, Tomaža. Njegov dotik Jezusovih odprtih ran po vstajenju ozdravlja mojo omahujočo in šibko vero. Jaz namreč nisem videl in tudi težko verujem. Tomaž je bil veliko z Jezusom in ga je skupaj z ostalimi učenci dobro poznal. Gledal je njegov obraz, geste, poslušal njegove besede. Pa vendar kot dokaz zahteva, da bi videl znamenja trpljenja. Če jih ne vidi, ne bo veroval. Prav v tem mi je vzor: znal je razločevati tisto, kar je značilno za Jezusa. Po njegovem trpljenju so zanj značilne prav njegove rane. Prepoznamo ga lahko po teh znamenjih utelešene ljubezni. Prav ta znamenja je vstali hotel obdržati v svojem poveličanem telesu. Sv. Tomaž, apostol, se ni zmotil. Zato mu je Jezus ustregel. Tomaž si je želel telesnega stika z Jezusovim srcem, z njegovo neskončno ljubeznijo, ki jo izražajo znamenja ran. Nešteti svetniki so z zrenjem Jezusovih ran dobili moč za sprejemanje in sodelovanje z Jezusovo ljubeznijo.
Comments