Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran.« Pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar, in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga ter mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umiri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. Rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?« In prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«

Danes nas pismo Hebrejcem vabi k premisleku o velikem daru vere. Po veri vemo, po veri je ta in ta zmogel to in to. Abraham je po veri odšel iz očetove dežele, ne da bi vedel kam gre. Sara je po veri v obljubo rodi sina Izaka, potem ko je bila že prestara. V evangeliju apostole nevihta znova vabi k veri. Jezus jih okrca zakaj se prepuščajo strahu in navkljub Njegovi navzočnosti še vedno nimajo vere in ne zaupajo. Elizabeta je Marijo blagrovala zaradi njene vere v trenutkih popolne teme in negotovosti. Tudi na Kalvariji je Marija verovala in se združila s Sinom, ki je vsem nam daroval novo življenje sinov in hčera, ki lahko živijo iz Očetove ljubezni in v njej. K njej in svetnikom se lahko zatekamo, da nas držijo za roke v naših trenutkih teme in stiske sredi vsakdanjosti. Bog vedno deluje na zelo diskreten način in to sredi vsakdanjosti. Vera je luč, ki nam omogoča videti njegovo delovanje in njegovo ljubečo voljo za nas sredi vsakdanjih malenkosti in celo banalnosti.