Tisti čas je bila neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ona ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,36-40)

Luka konča z uvajanjem nas bralcev v Staro zavezo. Z njo nam je pomagal, da sedaj tudi mi lahko sprejmemo, vidimo, objamemo in hvalimo Boga. Lahko se poistovetimo s podobo Marije, pastirjev, Simeona in Ane.

V nadaljevanju celotnega evangelija nas Luka popelje skozi Jezusovo romanje v Jeruzalem, kjer bo dokončno uresničil svojo poslušnost Očetu.

Za našo človeško in omejeno pamet je načrt Božje prihodnosti norost nemoči, ki nas bo v resnici vse rešila. Luka že v začetku napove Jezusovo smrt in vstajenje (=tri dni sta ga iskala).

A preden se vse to zgodi, Jezus trideset let živi v Galileji, v Nazaretu, kot tesarjev sin. Vstopa v modrost preteklih rodov, predvsem pa v modrost Sina, ki temelji na poslušnosti Očetu. Ni kakor Adamova nespamet, ki temelji na neposlušnosti in ignoriranju Boga.

Jezus tako ostaja v Nazaretu trideset let, da zajame življenje vsakega rodu v poslušnost in sodelovanje z Očetom.

Bog je z nami v naši vsakdanjosti, v naši Galileji in Nazaretu. Tam se nam nenehno razodeva.

Vsakdanje življenje vsakega od nas ni opisano v knjigah. Tudi Jezusovo ni. V vsakdanjosti se je naučil vsega, kar se naučimo mi o človeških stikih in življenju.

V Nazaretu Bog popolnoma sprejme naše vsakdanje življenje. Poroči se z nami v vsem. S tem nas osvobaja naše omejenosti. V omejenem času najdemo večnost, v prostorskih mejah pa neskončnost.

Jezus za nas raste v veselje in podarjenost tistega Boga, ki se mu vsi izogibamo, ker ga nam laž predstavlja kot hudobnega. On pokaže, da je dobri Oče, ki nam vse zlo obrača v dobro, tudi smrt in vse strahove zaradi katerih iz njegovega stvarstva delamo pekel.