Apostol Pavel izraža globoko žalost in nenehno bolečino v srcu zaradi svojih sorojakov, Izraelcev, ki so prejeli posinovljenje, zaveze in obljube, a niso prepoznali Mesije. Njegova ljubezen do njih je tako močna, da bi žrtvoval lastno zveličanje za njihovo. Njegovo srce je preoblikovala Kristusova ljubezen, ki ne izključuje nikogar. V evangelju Jezus, kljub oprezjočim pogledom farizejev, ozdravi vodeničnega človeka v soboto, s čimer pokaže, da je Božje kraljestvo kraljestvo življenja in usmiljenja, kjer je dobro človeka nad vsemi pravili. Sveti Duh deluje v takih trenutkih, da razvname naša srca za sočutje. Primer je moški, ki po dolgoletnem molku z bratom ob obisku na božični večerji vidi njegovo osamljenost in bolečino. Namesto da bi obnovil stare spore, ga objame in prosi odpuščanja. V tem dejanju, ki ga navdihuje Sveti Duh, doživi prisotnost Boga, ki želi ozdraviti vse rane. Njegovo srce, prej težko zaradi zamere, postane prostor sprave, kjer se uresničuje hvalnica psalma: "Hvali Gospoda Jeruzalem!", kajti Gospod nas napolnjuje z blagrom miru.