V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.(Jn 1,1-18)

Vsak dan preteklega leta nam je podaril Bog. Z vsem kar je, nam je podarjal tudi Kristusovo polnost: bogastvo njegovega Sinovstva, v katerem lahko vsak hip Boga kličemo za Očeta/Mater in zajemamo iz njegove zvestobe, veselja, ustvarjalnosti, poguma, odpuščanja, sočutja, dragocenosti...

Bog se nam podarja glede na naše potrebe, ne glede na naše želje in kaprice. Bog se nam v vsem in po vsem podarja. Še posebej nam je blizu v preizkušnjah, bolezni, stiski, osamljenosti, trpljenju... Z vsem tem nas vabi v zaupljivo odprtost za vse, kar nam še želi podariti v Njegovi prihodnosti. Iz nje namreč lahko zajemamo v naši sedanjosti.

Glavna milost je, da nam danes in tukaj podarja samega sebe.Da smo v Njem in On v nas. Danes in tukaj. Vse nastaja po njegovi želji, da se nam podari. Odpira nam vse možnosti, če mu dovolimo in sprejmemo njegovo Besedo, njegov pogled, njegovo srce.

Spominja se svoje ljubezni do nas, ne naših grehov. Če smo mu jih izročili, nas njegovo odpuščanje ozdravlja ujetosti v preteklost, krivde in strahove pred prihodnostjo. On razsvetljuje naša srca, če sprejmemo, da nam je odpuščeno in da se spominja svoje ljubezni do nas in vseh naših odgovorov nanjo, pozablja pa našo temo in zaprtost vase.

Kakor Samarijanki tudi vsakomur izmed nas ob koncu leta Gospod govori na srce: »Če bi poznal/a Božji dar! Jaz sem, ki govorim s teboj! Vsak dan preteklega leta smo preživeli zato, ker se nam je on osebno podarjal, nas izgovarjal, ustvarjal in pošiljal. Vabil me je v evharistični način življenja: v zahvaljevanje in soustvarjanje. Objema nas v veselje zaupnega občestva z Bogom Očetom/Materjo. Povezuje nas z vsemi ljudmi in z vsem stvarstvom. Vsem in vsemu lahko posredujemo veselje, ki ga od njega nenehno prejemamo, da bi ga podarjali naprej.

Naj bo to naša drža za leto, ki je pred nami. Smo Njegov dar, ki sveti, ko se podarja. Po njegovi podobi. V tem je resnično življenje, pot in resnica. Blagoslovljeno 2021 vsem in vsakemu posebej! Gremo naprej skupaj. V Njem, iz Njega, z Njim in Zanj, tako, da smo drug za drugega.