»Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okrog desete ure« (Jn 1,35-42).

Spomin na tisto četrto uro (deseta ura) popoldne je v spominu apostola Janeza ostal izredno živ do vsake najmanjše podrobnosti. Naš spomin je odvisen od pozornosti in interesa. Zato si zapomnimo, kar se nas je dotaknilo. Odvisno je tudi od tega, kakšno vrednost dajemo kakšni stvari ali osebi. Nikakor pa ne moremo pozabiti nečesa, kar nam je zelo pri srcu in pomembno. To ima tudi praktičen pomen. Danes smo preplavljeni in zasipani z vsemogočimi novicami, podobami, vtisi. Uravnovešen človek si pomaga tako, da izbira le pomembno, ostalo pa izbriše in pozabi. Kako pa naj ločimo in izbiramo? Kaj naj pozabimo in kaj na ohranimo v srcu? Če sta nam evangelij in vera pomembna, molimo zelo pozorno in ne površno. Tako se svete besede vtisnejo v naš um in srce ter postanejo močnejše od vseh drugih tekom dneva sprejetih vtisov in misli, ki nas lahko tudi oropajo miru in zaprejo v strah in sebičnost. Današnje dogajanje po svetu omenjeno resnico izdatno potrjuje.