4.11.2021 – Poslušanje in godrnjanje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-10)

Tisti čas so se približevali Jezusu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.«

Povedal jim je pa to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih: ne pusti vseh devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo zadene vesel na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ›Veselite se z menoj, našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‹ Povem vam: takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.

Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ›Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‹ Takó bo, povem vam, veselje med Božjimi angeli nad enim grešnikom, ki se spokori.«



Javni grešniki Jezusa poslušajo, farizeji, voditelji in »pravičniki« pa nad njim godrnjajo. Slednji nimajo notranje drže duhovnega uboštva in zato ne morejo z njim čutiti in razmišljati. Njihova notranja drža je ravno nasprotna: posedovanje in zaprtost v svojo last, oblast in čast. Pismouki in farizeji so prepričani, da je Bog njihova lastnina in ne pripada nikomur drugemu. Vsi ostali so zanje grešniki. Oni so gospodarji Boga, gospodarji odrešenja in duhovnega življenja. Godrnjajo proti Jezusu, ki sprejema grešnike in z njimi je. Zdi se jim krivično, da je grešnikom podarjeno nekaj, kar je njihova izključna last in pravica.

Jezus jim hoče dati razumeti, da se ne smejo zapreti v svojo sebičnost, če hočejo biti združeni z Bogom. Vabi jih, da se odprejo drugim in jih sprejmejo, tudi tiste, ki se jim zdijo najbolj nevredni.

Takšna je namreč drža Boga. Tako dela Bog. On je velikodušnost brez meja, vesel je vseh in vsakogar, še posebej pa skrbi za najbolj potrebne, za tiste, ki so v duhovni bedi. Kristus se sooči z njihovim stanjem in jih rešuje.

Kdor je ubog v duhu, drugim želi dobro, z njimi deli darove, ki jih je prejel, vedoč, da se darovi množijo, kadar jih delimo. S tem je v privilegiranem položaju povezanosti z Gospodom.

Duhovna bogastva so svetniki primerjali plamenu ognja. Ognjeni plamen ne izgubi ničesar, ko gori in segreva, ampak raste in daje še več luči in toplote. Kdor hoče ogenj zavarovati v zaprt prostor ga zaduši. Točno to velja za duhovna bogastva.

Prosiva, da bi globoko dojela to duhovno resničnost in vse kar naju zavaja v ošabnost, samovoljo in zapiranje vase. Gospod odpri srce, da bova v tvoje roke lahko izročila vse kar delava, vedoč, da vse prihaja od tebe. Če si tvoje darove med seboj delimo se v nas pomnožijo.

61 views0 comments