»Ko pa je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene« (Mt 9,36)

Jezusova beseda ozdravlja s tem, da nam vrača dostojanstvo sinov/hčera. S tem ozdravlja vse naše slabosti. Zato ga lahko iščemo in najdemo v vsem. On nas gleda z ljubečim srcem in stori vse, da bi se odprli Božji ljubezni. Njegovo usmiljenje je kakor maternica, to pomeni, da čuti z nami naše hudo, ki si ga delamo, ker ne zaupamo Božji ljubezni in verjamemo strahovom. Strahovi pa nas oropajo sedanjosti in naše resnične istovetnosti, v katero nas on vrača. Izmučeni smo in razkropljeni. Raztrgani smo in vrženi na tla, razdeljeni v sebi in med seboj, ločeni od sebe in vseh, strti, stisnjeni do tal, nesposobni stati pokonci. Za vse to krivimo Boga, čeprav smo krivi sami. On sprejme nase našo krivdo in nas ljubi, ko zavračamo sebe, Njega in bližnje. On je usmiljen. Vodi nas ven iz klavnice, ki si jo v neveri sami ustvarjamo. On je dobri pastir. V vsem z nami. Dovolimo mu in odgovorimo mu.