»Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.« (Mt 5,44)

Vsak izmed nas ima veliko sovražnikov. Samo pomislim, koga težko ali ne morem sprejeti, pa se spisek začne. Razum ve, da je ljubiti sovražnika psihološko zdravo. Dejstvo pa je, da me nihče (nobeno pravilo ali zakon) ne more pripraviti do tega, da bi res ljubil sovražnika. Dobim le občutke krivde. Zato se potolažim, da to kar pravi Jezus ni realno in ni zame. V resnici je v ljubezni do sovražnika bistvo krščanstva. Sovražnik je brat = Očetov sin/hči, kakor jaz, ki potrebuje ljubezen, ker je ne sprejema od Očeta in je z menoj ne more deliti. Če ga sovražim sem enak. Oba sva brez življenja. Ljubezen do sovražnika je Jezusov osvobajajoči dar (ne breme ali dolžnost). Samo hudič hoče, da bijemo svete vojne za svoj prav in svojo ideologijo. Če ubijam v imenu Boga sem dvakratni zločinec. Na križu je ta sprevržena podoba o Bogu razkrinkana. Samo če sprejmem Očetovo ljubezen do sebe in bližnjih izkazano v Jezusu Kristusu, sem sposoben razločevati med dobrim in zlim. Nič več ne delim ljudi na dobre in slabe, ampak samo na tiste, ki so potrebni ljubezni.