»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17)

Svet o katerem govori Jezus smo mi, ki smo zaprti pred Bogom, se upiramo in ga ne sprejmemo kot dar za nas. Posledično smo prepričani, da nas po Jezusu sodi in obsodi. Jezus je prišel, da nas reši, da nam da novo življenje, ki ni podvrženo smrti in zlu (Jn 6,39). Jezus lahko reši le tiste, ki ga sprejmejo. Ne njegove ideje, ampak sprejmejo Njega. On je oseba in odnos, ni stvar, ni predmet.

Sprejemanje drugega zahteva ljubezen. Zato nas je On najprej vzljubil in postal človek, da nas v celoti sprejme in nam pokaže, da nas ljubi in zato najbolj in do globin pozna.

Prvo, kar nas prosi je, da mi sprejmemo, da smo sprejeti od Njega. To lahko storimo le z vero in v veri. Sprejmemo takšnega kot se nam je razkril, ne takšnega kot bi mi hoteli, da bi bil. Ko ga sprejmemo takšnega kot se je predstavil, nismo več obsojeni.

Vsi pa ugotavljamo, da ga nismo sposobni sprejeti, če nas ne pritegne Oče. Kristusa ne morem sprejeti drugače, kot po Očetovem delovanju, ki nas privlači. Oče nam podari Sina. Če ga sprejmemo, postajamo sinovi in hčere.

Vse to se dogaja v Svetem Duhu, ki nas preobraža iz posameznikov v občestvene osebe. V njem nam je po Jezusu dan Bog, ki je naš Oče, mi pa njegovi sinovi in hčere.

Ne moremo ga osvojiti, pridobiti, ampak se nam podari in razodene, če ga imamo za prijatelja. Prijatelju se daruje, sovražniku se pa ne more. Če smo jezni, ga ne bomo sprejeli kot osebo, ki je odnos, ampak ga bomo imeli za mašilo naše omejenosti in mu pripisovali svojo slepo miselnost. Njegova ljubezen, odnos, je danost, ni nekaj kar lahko sami dosežemo ali osvojimo. V odnos Svete Trojice smo bili s krstom rojeni in postavljeni. Ne moremo si ga zaslužiti ali ga sami pridobiti. Le hvaležno ga lahko sprejmemo.