»Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,27)

Krščansko življenje ni enkratno trenutno junaško dejanje. Ni dvigovanje uteži, ampak teža, ki jo je treba potrpežljivo in vztrajno nositi sredi vsakdanje sivine. Ta teža postaja vedno večja in če jo imam za krivično in nezasluženo, celo nevzdržna. Veselje je v tem, da Jezus nosi naš križ, ne svojega. Z njim lahko tudi vsak izmed nas sprejme svojega in ga nosi za Njim, z Njim in Zanj, ne za seboj ali za drugimi. Hudičevo maslo je, če mislimo, da mora Jezus hoditi za nami po naši poti. Zato nas Jezus vabi, naj se usedemo in pretehtamo, da bomo lahko hodili v pravi smeri: za Njim. Koliko sem pripravljeni izgubiti, da bi bil Gospod moja edina moč? Naša srca so bojno polje med satanom in Bogom. Prvi zasužnjuje, drugi podarja in kliče k svobodi. Prvi lovi na bogastvo, čast, moč in oblast. Jezus je služabnik, ki da vse, ubog, ponižan in ponižen. Vse življenje smo v vojni. Šibki pred sovražnikom. Bog hoče, da zmaga šibkejši. Odreči se moram sovražnikovemu orožju. Naša resnična moč je šibkost, ki mi omogoča, da zaupam v Boga in grem naprej v Njegovem imenu (1 Sam 17,45).