4. velikonočna nedelja, 3.5.2020, Apd 2,14.36-41; 1 Pt 2,20-25; Jn 10,1-10

"Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«


Osrednji lik bogoslužja četrte velikonočne nedelje je dobri pastir. Ustreza podobi Boga, ki na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo hodi pred svojim ljudstvom. Podoba je preprosta, umirjena, a tudi skrivnostna.

Da bi jo bolje doumela, si pomagajva z besedami iz Petrovega pisma: »Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost« (1 Pt 2,20). Kristus je zgled za to. Če delava kakor Kristus, je to pred Bogom hvalevredno. Samo delati dobro torej ni dovolj. Dobro mora biti storjeno tako, da je pred Bogom hvalevredno. To pa je takrat, ko svoje trpljenje, še posebno, kadar trpiva zato, ker sva delala dobro, potrpežljivo prenašava. Potrpežljivost ni sad najine velikodušnosti, ampak vere v vstalega Gospoda, po katerem sva hrepenela in ga srečala.

V prvem berilu nama je bilo rečeno, da je obljuba za nas. Katera obljuba? Očetova obljuba, da nam bo dal svojega Sina in omogočil živeti iz Svetega Duha. Obljuba življenja v izobilju. Obljuba, ki prinaša s seboj Božjo moč in zvestobo, da nam podari tako iskano srečo. V kom pa nam bo vse to podaril, če ne v Sinu, ki je umrl in vstal za nas, ki je živ sredi med nami? Ko se za Jezusa reče, da je dobri pastir, gre prav za to. Ovce – midva prepoznava pastirjev glas takrat, ko v njegovih besedah zaznava obljubo življenja za naju in se ne bojiva hoditi za njim, kajti okušava počitek življenja, ki prihaja.

Vendar Jezus o sebi ne pravi le, da je dobri pastir, ampak da je tudi vstopna vrata.

Kdor ne vstopa skoznje, navadno prevara ljudi in razočara njihove sanje o dobrem in miru. Zato, ker je tujec. Ljudje mu niso pomembni. Ni mu mar, kaj nosijo v srcu, ampak jih izkorišča v svoje namene. Koliko razočaranj in prevar doživiva v življenju, če ne greva skozi Jezusova vrata. On, dobri pastir, je tak samo zato, ker ni tat, ne razočara svojih in jim ne ukrade najdragocenejšega. Ker ni tujec, mu je najdražja naša sreča, naše dobro. Preden da, ničesar ne zahteva. Je naš zaveznik. Se trudi z nami. Hodi pred nami in nas spremlja v našem prizadevanju. Lahko počivava z njim in jeva z njim. Vodi najino pot. Če imava takega pastirja, kako naj ne bi zdržala trpljenja, ki naju čaka na življenjski poti?

Jezus ni dobri pastir samo zato, ker preprosto da svoje življenje zate in zame. On nama omogoči, da njegovo življenje postane tudi najino. Da zajameva iz iste moči kakor on. Skrivnost evharistije, ki je značilna za velikonočni čas, je prav v tem. Njegovo življenje je postalo naše življenje, ne le za nas darovano življenje. Povabljena sva, da svoje življenje živiva v enaki notranji dinamiki, kakršna je bila značilna zanj. Jezusovo telo postane kruh zato, da bi tudi ti in jaz postala kruh na mizi ljudi. Kajti če midva ne postaneva kruh, pri maši ne uživava kruha, ki naju rešuje, ampak svojo obsodbo. Če nimava rada, če ne ljubiva, Bog na zemlji umre. Če ne ljubiva, se Bog drugim ne more pokazati. Kajti ti in jaz sva vidno znamenje njegove navzočnosti in omogočava, da je navzoč v današnjem potrabniškem peklu sveta, kjer se zdi, da ga sploh ni in ga nikoli ne bo, ampak bo le evro in dolar in bo najino življenje žrtvovano na njunem oltarju.

Če je Gospod resnično moja vrata v življenje, če je resnično moj pastir, potem mi nič ne manjka. Vsako pritoževanje in nerganje, ki ga spustim v svoje srce proti življenju in proti drugim, ne pomeni drugega, kakor da sem se ujel v laž. Če pa bom prav s to zlaganostjo odkril Boga, potem lahko vzkliknem: sreča in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja.



5 views0 comments