5.12.2021 - Vse v večjo slavo Boga Očeta - 2. adventna nedelja

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,1-6)

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«



Vse v večjo Božjo slavo. Slava pomeni teža, veličina, dejanskost, vrednost. Ker se nismo sami ustvarili, ampak smo bili spočeti in ustvarjeni, življenje zgrešimo, če živimo zato, da bi kazali na svojo lastno veličino in pomembnost in vrednost. Popolnoma narobe je, če svoje življenje posvetimo samo iskanju svoje teže-veličine v očeh drugih ljudi. Vsi vemo, da se nam v prvi polovici življenja in v naši individualistični kulturi dogaja prav to. Prazna slava ali veličina je tista, ki jo imam v vaših očeh. Resnično slavo pa imam takrat, kadar s svojim življenjem kažem na D(d)rugega. Najprej na tistega, ki me je ustvaril in mi življenje podaril. Potem pa na tiste, ki jim podarjam svoje podarjeno življenje. Najbližjim in tistim, ki so vsak dan z menoj.

Janez Krstnik je enkraten primer uresničenega moškega, ki s svojim življenjem kaže na veličino in težo Kristusa in s tem Svete Trojice. Kristus je namreč pokazal kdo je Bog in kdo smo mi zanj. On je živel svoje življenje kot slavljenje Boga Očeta, da bi tudi mi vsi lahko vstopili v to slavljenje. Njegovo življenje nam kaže veličino, dobroto in ljubezen Boga Očeta, ki vse ustvarja in vse podarja, ki ni zase, ampak za nas. V tem je sreča in resnična slava.

Koga slavi moje življenje, na čigavo veličino kažem s svojimi mislimi, besedami in dejanji? Če samo nase, potem je moje življenje ujeto v prazno slavo, ki me pušča praznega, tesnobnega, begajočega, nemirnega, ujetega v razne odvisnosti in zaprtega za veselje do življenja, za resnično ustvarjalnost in za sočutenje z vsem, kar je, tudi z naravo. V dobri ženi prepoznaš spoštovanje, dostojanstvo in dragocenost moža in otrok. V dobrem možu prepoznaš dragocenost in lepoto njegove žene in otrok. V očeh samskega prepoznaš dragocenost tistih, ki jim podarja svoj čas in svoje moči. Bog se je poistovetil z nami, zato pri slavljenju drugega, razodevamo tudi Njegovo veličino, ki vse vsem podarja in je za nas in nas oživlja. V tem je prava veličina in prava slava.

44 views0 comments