5.2.2021 - Zavist

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,33-43.45-46)

Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.


Ubijmo ga! Križaj ga! Jožefovi bratje mnogo let pred Kristusom vpijejo isto, kakor množica proti Jezusu. Ta je dedič, ubijmo ga. Strašna prilika, ki nam lahko osvetli kako je Jezus v svojem srcu trpel. Ubit je bil zaradi zavisti. Zavist in nevoščljivost sta tudi gibalo nasilja proti egiptovskemu Jožefu in proti sinu dediču iz današnje evangeljske prilike.

Sanje egiptovskega Jožefa so bile prerokba prihodnosti, v kateri se je uresničilo nekaj dobrega zanj in za vse njegovo ljudstvo. Tega njegovi bratje niso dojeli. Storili so vse, da bi se njegove sanje, božja znamenja, ne uresničile. Podobno ravnajo načelniki shodnice v odnosu do Jezusa. Zavidajo mu njegov vpliv na ljudi in se bojijo za svoj vpliv in oblast.

Zavist najgloblje prizadene naša srca, še posebej če jo v sebi kuhamo brez pravega razloga. Za zavist do Jezusa ni bilo pravega razloga, saj je vsem delal le dobro. Naše srce je tako ujeto v hudobijo, da zavida dobrim samo zato, ker so dobri. To je zapisal Janez o Kajnu, ki je zavidal Abelu, ker je bil dober in ga je zato ubil (1 Jn 3,12).

V Jožefovi zgodbi je zavist premagana na čudovit način. Svojih bratov, ki so v Egipt prišli po rešitev, ni kaznoval, ampak jim je pomagal. V svojem izgnanstvu, ki so mu ga bratje iz zavisti naprtili, vidi Božji načrt, da bo lahko po njem rešil pred lakoto njegove brate in vse ljudstvo.

Jezus premaga zavist tako, da sprejme biti zadnji med vsemi. Če ga gledamo na križu v nas ne more biti več zavisti. Postavil se je na zadnje mesto in s tem dokazal svojo moč ljubezni, ki mu jo je Oče zaupal, da nam jo izkaže s služenjem vsem nam. Prav zato ker je bil zadnji, je postal prvi. Kamen, ki smo ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.

Ne glede na hudobijo in človeško zavist se Božji načrt ljubezni v Kristusu uresniči.

Prosimo Gospoda, da nas osvobodi vsakršne zavisti in ljubosumja, da nas umiri v krotkosti in srčni ponižnosti, da bomo skupaj z njim v službi bratom in sestram.

60 views0 comments