Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,8-15)

Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.

Žene so se ob srečanju z angeli, ki oznanjajo veselje, bale in hkrati doživljale veliko veselje. Veselje pa ne more biti polno vse dokler se Jezus sam ne pokaže. Pride in ju pozdravi. To njuno veselje dopolni. Lahko sta mu blizu, ga objameta: Vstal je!

Jezus nam kaže pot življenja in nas svojo navzočnostjo napolnjuje z radostjo. On je vidna navzočnost nevidnega Boga.

Srečanje z Vstalim za obe ženi postane poslanstvo. Veselje jima je dano zato, da pojdeta in sporočita drugim, naj gredo v Galilejo, kjer ga bodo videli. Veselje vstajenja postane naloga oznanjevanja tudi zame in zate. Ko nam Gospod podari radost svoje navzočnosti in bližine, tudi mi pohitimo, da bi to radost delili z brati in sestrami.

Drugi učinek, ki ga ima sijaj vstajenja, pa je negativen za tistega, ki ga noče sprejeti. Vojaki in starešine, ki skupaj kujejo zaroto, nočejo videti luči vstajenja, ampak jo na vso moč zanikajo. Poslužujejo se laži in zavajanja. Vojaki so vendar spali, kako so mogli videti učence, ki so ukradli Jezusovo telo? Njihovo pričevanje se samo po sebi izniči.

V nas je vedno tudi skušnjava, da bi skrivali resnico, da bi se zaprli pred Božjo resnico in se zatekli v lastne zarote in obrambo svojih ozkih in sebičnih interesov. V nas je tudi težnja, da se vedno bolj oddaljujemo od preprostosti resnice, da ustvarjamo zmedo in dvome.

Le če se odpremo resnici smo v miru in lahko z vso preprostostjo živimo ustvarjalno življenje. Prosiva za dar, da bi bila popolnoma odprta za njegovo luč in razpoložljiva za poslanstvo: deliti z drugimi radost navzočnosti Vstalega Kristusa.