5. velikonočna nedelja, 10.5.2020, Apd 6,1-7; 1 Pt 2,4-9; Jn 14,1-12

»Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«

Jezus je pravkar opozoril, da je med njegovimi učenci tudi tisti, ki ga bo izdal. Spregovoril je o svojem poveličanju in vrnitvi k Očetu. Svojim je izročil zapoved ljubezni in Petru napovedal, da ga bo zatajil. Potem pa je mirno nadaljeval: »Vaše srce naj se ne vznemirja /…/ odhajam, da vam pripravim prostor.« O kakšnem prostoru govori Jezus učencem? Verjetno ti ni nič jasno, draga bralka, spoštovani bralec. Tudi učencem ni bilo. Jezusa so razumeli in dojeli šele po vstajenju.

Njegovi osrednji trditvi sta: jaz sem pot, resnica in življenje; kdor je videl mene, je videl Očeta. Jezus je prostor, v katerem se je pokazal Oče. V njem je Oče pokazal svoj pravi obraz, svojo ljubezen do ljudi. Ko pravi, da nam gre pripravit prostor, misli na svojo slavo pri Očetu, ki jo ima zato, ker s svojo smrtjo in vstajenjem razkrije vso skrivnost Očetove božje ljubezni do ljudi. On sam postane prostor, prebivališče, v katerem je mogoče uzreti sijaj Očetovega obličja. A ne le to. Jezus postane tudi prostor, v katerem najdemo svoje korenine, svojo uresničitev ter potešimo vse svoje hrepenenje in napetosti. Jezusova želja, ki je tudi Očetova želja, se uresniči: »da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. On želi biti z nami in mi želimo biti z njim. On je z nami in mi smo z njim. On poteši svoje hrepenenje, ko uresniči občestvo z nami, in mi potešimo svoje, ko smo v občestvu z njim. V tem se božji načrt za svet dokončno dopolni in izpolni. Iz Jezusa žari Oče, v njem srečamo Očeta, v njem si odpočijemo v Očetu.

Minulo nedeljo je Jezus rekel, da je vrata, odprta vrata v prijateljstvo in domačnost z Bogom in z ljudmi. Danes pa pravi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Nobena od teh trditev ni absolutna. Veljata le v odnosu do Boga Očeta. Jezus je pot zato, ker vodi k Očetu. Tako odgovori na najino globoko potrebo, da svoje življenjsko prizadevanje usmeriva prav. On je resnica, ker nama omogoča spoznati resnično obličje Boga, ki je Oče. S tem odgovarja na najino nepotešljivo potrebo po absolutnem odnosu, potrebo po domačnosti, ki je za najino življenje bistvena. On je življenje, ker nama omogoča, da sva deležna življenja Svete Trojice, ki nama ga Bog Oče podarja v Svetem Duhu. S tem odgovarja na najino srčno potrebo po polnosti in kakovosti življenja, ki ni podrejeno izginotju, zato postane vir trajnega veselja za vse.

Cilj prehojene poti, cilj spoznanja in priznanja resničnega božjega obličja ter cilj medsebojne delitve življenja v polnosti ljubezni je samo eden: postati eno s Kristusom in v Kristusu z vsemi, da bo Bog vse v vseh. Kristus je prostor bivanja, kjer se najdemo, kjer ostajamo in smo prerojeni.

Jezus dovršeno pokaže božje hrepenenje po občestvu z ljudmi in uresniči človeško hrepenenje po občestvu z Bogom.

Videti Jezusa pomeni videti Očeta. Jezus se enači z Očetom. Ali je strašno ošaben in zato lažnivec ali pa stojiva pred največjim razodetjem Boga in sijajem njegove resnice? V Jezusovi smrti in vstajenju se božja ljubezen do človeka pokaže do konca. Rekel je tudi: »Kdor veruje vame, bo dela, ki jih opravljam jaz, opravljal tudi sam, in še večja kakor ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« Kaj meniš, draga sestra ali spoštovani brat, si upaš? Si upaš Jezusu zaupati in potem tudi ti obujati mrtve? Mrtve v zamerah, sovraštvu, tesnobah, depresijah, duševnih bolečinah, ki uničujejo tudi telo. V evharistiji nama Jezus daje samega sebe, da bi tudi midva zmogla to veliko delo. Najprej pri sebi, šele potem smeva iti k drugim.



10 views0 comments