6.1.2021 - Luč, ki razveseljuje

Iz svetega evangelija po Mateju (2,1-12)

Ko je bil Jezus rôjen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heróda, so prišli modri z Vzhoda v Jerúzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« Ko je kralj Heród to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rôjen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je zapisal prerok: In ti, Betlehem, v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Tedaj je Heród skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, kdaj se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno poizvédite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočíte, da se mu pojdem tudi jaz poklônit!« Po králjevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselíli. Stopíli so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastíli. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Heródu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.


»Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2, 10)

Gospodovo razglašenje - epifanija je praznik Kristusovega razkritja poganom, je praznik vere, ki je ponujena vsem narodom.

Epifanija pomeni, da Bog vstopi v ta svet, da pride k ljudem, je pri njih, jim govori, z njimi deluje in se jim prav prek tega javlja. Javlja se vsem človeškim organom: očesu po svetlobnih oblikah, ušesu po besedi, rokam po zahtevanih opravilih, občutku za resničnost po moči pričujočnosti. Vse to je »epifanija«. »Epifanija« je torej v tem, da Božja, sama na sebi nedostopna luč (prim. 1 Tim 6,16) posije v zemeljsko resničnost, tako da jo more naše človeško oko gledati – pomeni pa tudi, da Božji, sam na sebi človeku neslišen glas zazveni, tako da ga more njegovo uho zdaj slišati. Vera postane namreč hoja s tem Božjim delovanjem. Zato od verujočega terja nekaj posebnega, celo strašljivega: zaupanje in hrabrost, ki presegata vso svetno pamet.

Vera je torej čudovita luč, ki nas znotraj krepi in omogoča, da hodimo po poti paradoksov.

Prvo berilo opeva prav to luč: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, temà pokriva zemljo in meglà ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči...« Gre za skrivnostno luč vere, ki povabi na pot nas pogane vseh časov.

Sveti Pavel se čudi in občuduje to skrivnost Božje velikodušnosti, ki kliče pogane v isto dediščino. Kliče nas v isto telo in v sodelovanje pri obljubi izvoljenega ljudstva. Vsi smo poklicani, da spoznamo Kristusa in hodimo v luči vere.

Luč vere je skrivnostna. Evangelij pravi, da je kakor zvezda na nebu, ki kaže na točno določen kraj na zamlji. Ko vidimo zvezdo nas prevzame veliko veselje, kajti odgovarja na globoko hrepenenje vsakega človeka. Vemo, da nismo ustvarjeni tako, da bi živeli samo za zemljo. Ustvarjeni smo tako, da hodimo za zvezdo. Naše srce nima resničnega veselja, če se pustimo ujeti sebičnim skrbem in zadušiti svoja hrepenenja. Razveselimo se, ko se nam prikaže zvezda vere in jo mi prepoznamo. Hkrati priznamo tudi svojo poklicanost: da gledamo navzgor in hodimo k Bogu.

Luč vere, ki sveti na nebu, pa kaže na točno določen kraj na zemlji: na hlev v katerem je Otrok skupaj z Marijo in Jožefom. Vera niso sanje, ki prebivajo v oblakih. Ima konkretne zahteve: od nas zahteva, da prepoznamo in priznamo Jezusa, ki je človek kakor mi, utelešen Božji Sin, tisti, ki nam razodeva Očeta. S tem nam razkrije smisel našega življenja. Omogoči nam srečati Očeta in živeti z njim v občestvu, kot člani njegove družine. On v nas in mi v njem.

Luč vere, ki sveti na nebu, nas ne odveže od odnosov z ljudmi na zemlji. Trije modri magi gredo k ljudem in se zanimajo pri duhovnikih in pismoukih. Odgovor dobijo z besedami svetega pisma, ki pričujejo o Božjem načrtu. Če hočemo dojeti smisel navdihnjenih besed svetega pisma potrebujemo pravo notranjo držo in razpoložljivost, odprtost. Herod in duhovniki te odprtosti nimajo. Dokler iščemo zgolj svoj ozek in sebični interes smo zaprti za luč vere. Našli bomo zgolj steze, ki ne vodijo v dom Božjega sina.

Če hočemo resnično živeti, prosimo za razpoložljivost, odprtost, da se bomo pustili voditi v tiste smeri, ki nam ne bodo omogočale zemeljskih privilegijev, ampak božjo radost in veselje. Izbrati moramo in se odločiti. Če hočemo slediti le svojim sebičnim interesom ne bomo našli zvezde in v našem življenju ne bo globokega in resničnega veselja in radosti.

Gospod je prišel. Ponuja nam največje veselje in najdragocenejšo luč: smo verni in hvaležni. Zahvaljujemo se mu za vero, ki nas osvobaja naše sebičnosti in strahu zase. Odpira nas onkraj samih sebe. Zahvaljujemo se mu, da nam poleg luči vere, podarja tudi svoje telo in kri, da bi nas preobrazil in nam omogočil živeti vedno bolj v občestvu z njim: On v nas in mi v njem. Nenehno. Sedaj in tukaj. Sredi vsega in v vsakršnih zunanjih okoliščinah. To se dogaja tudi pri vsaki evharistiji.

Povabim te, da prebereš: http://kud-logos.si/2017/liturgicna-izkusnja-in-epifanija/

67 views0 comments