top of page

6.12.2020, 2. adventna nedelja - Puščava in žeja po svobodi

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju:

»Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1-8)

Na drugo adventno nedeljo smo postavljeni pred lik preroka Janeza Krstnika. On je znamenje po katerem govori Bog o Jezusu, ki nas bo zajel v Svetega Duha, v to, da lahko živimo in bomo živeli kot Njegovi sinovi in hčere, družinski člani, izvoljenci, sogovorniki in sodelavci Boga.

Janez Krstnik nas hoče prebuditi za to, kar smo v resnici! Izziva prevladujočo miselnost in kulturo takratnega in današnjega časa, ki nas hoče vpreči v suženjstvo temu kar vidimo in temu, česar se bojimo. To počnemo, ko postavljamo ekonomski vidik za počelo organiziranja osebnega in družbenega življenja. V tem načinu gledanja je odrešenje moje zdravje in vse tisto, kar ga lahko zagotavlja. Moje telo je moj bog, vse drugo je v funkciji tega. Strahovi, boji, krivice in zatiranja širom po svetu se rojevajo iz tega absolutiziranja lastne telesne blaginje, ne da bi se zavedali, da ta ni cilj, temveč le sredstvo, ki ima svoj namen in svoj konec. Pandemija je to našo bolezen in utvaro le razgalila. Ali nismo sedaj kot v puščavi? Puščava je prostor oživljanja in odkrivanja človeškosti, ki jo je v nas položil Bog.

Janez nam prav znotraj naših vsakodnevnih iluzij in strahov, najprej kaže na Boga, ki ni diktator niti moralni nadzornik. Ni policaj, ki čaka, da narediš prekršek in te potem mastno kaznuje.

Kaže nam Boga, ki je skozi vso našo osebno in skozi dolgo zgodovino človeštva, ljubeč vzgojitelj, ženin, ki vabi. Naše življenje je del zgodovine odrešenja. Ta zgodovina je počasni vzgojni proces v katerem postopoma rastemo in se razvijamo. Bog nas prav po takšni zgodovini, kakor si jo danes sami ustvarjamo, pripravlja na razodetje in izročitev samega sebe. To je cilj zgodovine. Znotraj tega procesa tudi mi to, kar smo v resnici za Boga in za druge: dar Ljubezni nam samim in bližnjim, dragoceni sogovorniki in sodelavci pri Božjem ustvarjanju in podarjanju.

Janez Krstnik nas najprej izziva s tem, da živi v puščavi, ne v mestu. S tem kaže, da je kraj smrti mesto in ne puščava. Kritizira mestno lestvico krivičnih in samoodreševalnih vrednot, mestno kulturo smrti, samozadostnosti, samogovora, samovolje, samohotnosti, samouresničevanja, tekmovanja, primerjanja in nasilja.

Izziva nas tudi s svojo obleko iz kamelje dlake. Pod vprašaj postavlja smisel današnje visoke mode in naš odnos do obleke. Ali so manekenke in manekeni res ideal pravega človeka? Ali naj bomo takšni? Ali je res vse v obleki? Slovenci tekmujemo v oblačenju in nevoščljivosti. Na dan vseh svetih na grobovih pokažemo drugim svoj oblačilni »prestiž«. Obisk maše je včasih modna revija. Za obleko in avto zapravimo ogromno denarja. Krstnik kult obleke zavrne.

Izziva nas tudi glede hrane. Jedel je kobilice in med. Ogabno. Jedel je naravno bio prehrano. Tudi v prehranjevanju smo danes žrtve panike in nasilja. Prehrambni preroki na račun religije zdravja in naše naivnosti dobro služijo. Strah za lastno zdravje je postal civilizacijska travma. Strah pred okužbo in obsedenost s sterilnostjo in čistočo sta nas potegnila v brezštevilne alergije. Epidemija je vse to le razgalila. Po njej nam Bog odpira oči, da bi nas osvobodil in ozdravil.

Krstnikovo četrto preroško in zelo močno izzivanje je samskost. S tem, kakor Jezus in Esseni, kaže na svet, ki prihaja. Tudi naše sodobnike samskost in celibat motita in mučita. Vse je usmerjeno v spolnost, kot sredstvo za sebični užitek. S tem pa ne rešimo osamljenosti posameznikov sredi množice in potrošniške miselnosti. Samskost zaradi kraljestva (=resnice, da smo Božji sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre), ki pride, je močan izziv današnji kulturi. Samski smo zato, da ne pozabimo, da se je potrebno za Božjo ljubezen in podarjenost sebi in bližnjim osebno odločiti in to vsak dan znova. Od tega je odvisno naše današnje življenje v vseh svojih razsežnostih: do sebe, bližnjega, stvarstva in Boga, ki vse skupaj omogoča in hrepeni, da bi sodelovali s tem kar smo v resnici in kar oživlja vse ljudi vseh časov.

234 views0 comments

Recent Posts

See All