»V njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal« (Lk 5,17)

foto: Janez Resman, dr

Naše samouresničevanje ali samopoveličevanje v tekmi z drugimi vedno podleže poniževanju ali zaničevanju bližnjih. Moja lastna veličina ni vredna ničesar, če je zgrajena na primerjanju z vami in celo na poniževanju in zaničevanju bližnjih. Poročen moški ali ženska pri petdesetih reče, da je do sedaj živel za družino, poslej pa bo živel zase in imel še nekaj od življenja. Zapusti družino, si dobi žensko, ki je stara toliko kot njegova hči ali pa partnerja. Hoče užiti življenje. Ali ga bo res užil? Ali pa je samo žrtev prazne slave, ki opustoši lastnika in vse, ki so okrog njega. Rane so globoke. V njem in v bližnjih. Kdo nas lahko ozdravi bolezni te lažne veličine, ki povzroča toliko gorja med nami? Jezus s svojim življenjem odpira pot resnične veličine, ki je Njegova brezpogojna ljubezen do vsakega človeka, ker je Božji sin ali hči. V tem je jedro njegovega odpuščanja, ki nas ozdravlja lažne in prazne veličine zaradi katere smo oropani človeškosti, v sebi in med nami. Hvala ti, Jezus, ker me ozdravljaš lažne veličine. V tebi postaje resnica, kar pravi Izaija: »Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta«.