Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32)

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši izmed njih je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‹ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam zapravil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Ko je pa vse potrošil, je nastala v tistem kraju huda lakota in je začel stradati. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in rekel: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‹ In je vstal ter šel k svojemu očetu.

Ko pa je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je pa rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je velel svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; ta moj sin je bil mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‹ In začeli so se gostiti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‹ Ujezil se je in ni hotel vstopiti.

Njegov oče je torej prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje imetje s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‹

On mu je pa rekel: ›Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti in razveseliti se pa je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.‹«

Prilika, ki jo danes beremo o usmiljenem očetu, je bila izrečena farizejem in pismoukom, ki so Jezusa napadali in kritizirali zaradi njegove dobrote do grešnikov. Glavni namen Jezusove prilike najdemo na koncu v odzivu Očeta na negodovanje starejšega brata (sina). Velja tudi nam, ki morda sebe smatramo za bolj svete od drugih. Vabi nas ven iz ozkosti našega srca, da bi se pridružili Očetovemu veselju.

Največkrat in ne da bi se zares zavedali, igramo vlogo starejšega brata, ki Očetu našteje vse kar je delal zanj in koliko je od njega prejel. Očita mu vse, kar je dal mlajšemu bratu in se razburja zaradi očitne očetove krivičnosti.

Prilika govori o Očetovem usmiljenju, ne toliko o izgubljenih sinovih, kajti oba sta izgubljena. Pravičniku se zdi krivično izkazovati tolikšno dobroto nekomu, ki je delal zlo in hudobije. Jezus nam hoče dati razumeti, da je za vse, ki so ostali zvesti Bogu, rezervirano veliko večje veselje. To ni veselje zaradi tega kar smo prejeli, ampak veselje zaradi tega kar smo podarili in darovali, ker smo odprli srce dejavni Božji Očetovski in Materinski ljubezni, ki je usmiljena. Je veselje, da smo lahko z njim, ko sprejema vse ostale. Da se z njim veselimo vsakega sina ali hčere. Povabljeni smo v Očetovo držo in gledati skozi njegov pogled. Ta pogled pa je zelo drugačen od hladne razumske povračilne pravičnosti. Ko eden od sinov zapade v zlo, se njegov oče ne odloči za pot pravičnosti (kazni), ampak stori vse, da bi ga znova zajel v lepo in polno življenje. Takšno je Božje gledišče. Mi smo poklicani, da ga z Njim delimo in tako doživljamo tudi njegovo neskončno veselje, ko reši svojega otroka.

Svoj mali in zaprt pogled na Očeta velikokrat uporabimo v odnosu do velikih zločincev, pa tudi za zelo majhne stvari. Pozorni smo le na to, kar bomo sami prejeli in kaj so prejeli drugi, mi pa po našem mnenju nismo. Prepričani smo, da če smo mnogo žrtvovali, moramo tudi mnogo prejeti.

Jezus pa nas kliče, da sočustvujemo z Očetom, da bomo deležni njegovega veselja: »Veseliti in praznovati pa je treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.«