»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37)

Boga najprej doživljamo kot tistega, ki nas sodi in obsodi. Ob njem začutimo svoje meje in grešnost. Jezus, ki bi ga radi v tem postnem času bolj spoznali, sprejeli, vzljubili in dojeli, pa takšno malikovalsko podobo Boga odpravlja. Kako? S svojim križem: na njem trpi našo krivičnost. Božja sodba je torej odpuščanje. S tem nam pokaže usmiljenega Očeta. Ko sodim bližnjega sem torej v veliki zmoti, ker ne vidim srca. Ko sodim se grem boga in sem nasilen, saj za merilo postavljam svoj lastni omejeni in prestrašeni jaz (ego). Ko sodim tebe, zanikam Boga, ki je usmiljenje. Moja sodba in obsodba tebe, je hujša od umora. Nimam te za sina/hči in ne priznavam Očeta, ki te ima za ljubljeno hči/sina. Ko sodim tebe, v resnici obsojam sebe in zanikam Boga. Če ne sodim niti tebe niti sebe, sem sprejel Božjo ljubečo sodbo odrešenja – odpuščanja, ki jo je izrekel v Jezusu Kristusu. Tebi in meni. Vsem. Bog naju ne kliče naj bova dobra in pravična, ampak naj bova usmiljena in naj ne sodiva. V usmiljenju smo podobni Bogu. Sodim v srcu, obsodim pa te navzven. Svojo sodbo lahko ustavim, obsodbo pa veliko težje. Ker doživljamo lažno podobo Boga kot kaznovalca, se ga bojimo in od njega bežimo. Bog opravičuje in ne sodi, odpušča in ne obsoja. Na križu me je ozdravil lažne podobe Boga kot sodnika in obtoževalca, ki kaznuje. Če ga sprejmem imam življenje in ga lahko podarjam drugim. Ko odpustim odrešim sebe in drugega. Tako pišem svojo poslednjo sodbo v sedanjem odnosu z vami. Prepustil mi je sodbo o meni samem in je ista, ki jo izrekam o tebi (drugih).