top of page

6.4.2023 – Veliki četrtek - Delež

Writer's picture: p. dr. Vili Lovšep. dr. Vili Lovše

»Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj« (Jn 13,1-15)

Vstopamo v uro Jezusove velike noči. Pri zadnji večerji učencem jasno pove, da je On od vedno in za vedno dar samega sebe. Kar živi v Bogu živi tudi do nas. Popolnoma nam podari samega sebe. V Getsemaniju potrdi, da je Očetov dar nam. Zato se izroči hudobiji nas ljudi. Očetove roke zanj postanejo roke hudodelcev. K Očetu gre tako, da gre k ljudem, ki nas ima za brate in sestre. Ljubi nas do konca. Ni zase, ampak za nas. On je kot človek ves ljubezen, ves dar samega sebe. Evangelist Janez kar v petih poglavjih govori o skrivnosti zadnje večerje, da bi nam pomagal sprejeti in dojeti skrivnost osebe, ki je ljubezen. Kako pri Janezu Jezus ustanovi evharistijo? Tako, da med večerjo vstane od mize, odloži vrhnja oblačila in ostane oblečen zgolj v oblačilo sužnja (trak okrog bokov, ki pokriva intimne organe). Povrh obleče še eno suženjsko oblačilo: predpasnik. Jezus postane suženj, ki vedno gleda gospodarja (ne sebe), da bi vedel, kaj mora početi. Zanj smo ljudje na prvem mestu. Pa ne zato, ker bi kot suženj moral, ampak zato, ker nas ljubi. Gre za neizmerno razliko. On nam s tem omogoča prehod od suženjstva Bogu k sinovstvu. Suženj sem, če gledam Boga iz strahu, sin sem, če ga gledam v ljubezni. Suženj sem, če me žene religija dolžnosti. Sin sem, če me žene ljubezen do Očeta in bratov in sester. Judje so do Jezusa vedno razumeli Božjo besedo, da je strašnemu Bogu treba suženjsko služiti. Tukaj z njimi pa je Jezus, ki jim kaže, da strašni Bog njim umiva noge in jim iz ljubezni služi.

Jezus želi Petru pokazati kakšni odnosi so v Božjem kraljestvu, kamor sedaj odhaja: tam je drugi prvi, tam služimo drug drugemu v moči Očetove ljubezni, ki služi vsem. Peter tega ne more dojeti, zato se upre Jezusu in noče, da bi mu umil noge.

Jezus mu pove, da ne more priti v Božje kraljestvo, če se ne pusti ljubiti in odrešiti. Vsak od nas ima tu največjo težavo: ne pustimo se ljubiti. Ne dovolimo, da se Bog podari našemu uboštvu. Ni nam treba dokazovati, a smo sposobni in nekaj veljamo. Bog nas ljubi nemočne in nesposobne ljubezni.

Jezus nas je prišel ljubit in nas združit z Očetom in Duhom. Mi se sami od sebe ne moremo združiti z Bogom. On je to storil za nas kot Sin. Zato smo lahko sinovi in hčere.

Bog ne prosi, naj mi njemu služimo, ampak On služi nam. To je resnična ljubezen. Peter je to dojel šele potem, ko je Jezusa zatajil in je njegov ego popolnoma odpovedal. Ko je gledal Jezusa golega pribitega na križ in odetega v suženjska oblačila, je Peter končno dojel.

Jezus mu je povedal, da je dovolj, da mu umije noge, saj se je skopal. Noge so nenehno v stiku s prahom in miselnostjo sveta. Le to je potrebno vedno spirati z nog in otresati iz svojih sandal. Če drug drugemu umivamo noge, se vedno znova spomnimo, da nismo od tega sveta (Jn 15,19), ampak pripadamo Božjemu kraljestvu, kjer se živi ljubezen. Jezus ostane opasan s predpasnikom služenja in podarjanja samega sebe. Nič ni rečeno, da bi ga slekel, le nazaj se je oblekel. Pokaže nam ljubezen do konca.

Juda je to ljubezen zavrnil, ker je razmišljal posvetno: last, slast in oblast. Miselnost sveta, ga je premagala. Njemu edinemu je Jezus dal grižljaj, da bi ga očistil (Jn 13,26). Ni zmogel. Miselnost sveta je bila premočna. Izbral je sebičnost, ki je na tem svetu lažja pot. Ni izbral ljubezni, ki je tu težja pot, v nebeškem kraljestvu pa vir sreče in blagra.


57 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page