V tišini tega velikonočnega ponedeljka, ko se praznični hrup počasi umika vsakdanjim korakom, se v meni prebuja vprašanje: kje se Vstali dotika moje poti zdaj, ko so procesije mimo? Filokalija me vabi k askezi »nenehne budnosti«, kjer sredi običajnih pogovorov in potovanj iščem tisto notranje gorenje srca, ki sta ga izkusila učenca na poti v Emavs. Danes stopam na pot z zavedanjem, da Vstali ne prebiva le v siju taborne gore, temveč hodi z mano v prahu mojih razočaranj in dvomov.

Zavedam se, da vstajenje ni le čudež, ki se je zgodil »nekomu drugemu«, ampak je radikalna sprememba mojega bivanja. Peter v prvem berilu pogumno oznanja, da ni bilo mogoče, da bi smrt obdržala Boga pod svojo oblastjo. To zame pomeni, da v Kristusu moja bit ni več določena s propadom, ki ga nosim v svojem telesu, temveč z odnosom, ki ga imam z Očetom. Moja identiteta je »ekstatična« – bivam le toliko, kolikor sem v odnosu z Vstalim in z brati.

V evangeliju opazujem ženi, ki s strahom in velikim veseljem tečeta od groba. Sredi tega teka jima pride naproti Jezus. Njun prvi odziv je poklon – objameta njegove noge. To je trenutek, ko se biološki strah pred smrtjo sreča z dotikom Večnosti. Medtem ko stražarji prodajajo Resnico za denar in širijo laži, ženi postaneta prvi priči nove dobe. Psalm 16 mi ob tem vliva upanje: »Ti mi kažeš pot življenja.« Ta pot ni nekje drugje, ampak se odpira tukaj, sredi mojih korakov.

Največji sad tega ponedeljka je spoznanje, da v evharistiji živim nenehno Veliko noč. Vsaka maša je zame emavška večerja. Tam se mi »odprejo oči«, ko On lomi kruh. V evharistiji moje življenje neha biti linearno potovanje proti grobu in postane bivanje v Božjem kraljestvu, ki je že tu.

V evharistiji prejemam moč, da vsak trenutek dneva spremenim v dar. Tam se moje srce uči, da vstajenje ni le dogodek preteklosti, ampak nenehna možnost, da izstopim iz svoje zaprtosti. Ko prejemam Kristusa, prejemam svobodo, da ljubim brez strahu, da bi se izčrpal ali bil uničen. Obhajilo je trenutek, ko se v mojem srcu odvali kamen vsakdanjega obupa. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi znal v vsakem človeku, ki ga srečam na svoji poti, prepoznati tisti tihi »Gospod je vstal!«.

Danes to moč vstajenja in luč emavške poti zaznavam sredi globokega nezaupanja in ujetosti v ideološke jarke, ki jih v slovenskem prostoru doživljamo kot neizbežno usodo.

Opazujem stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v cinizem javnega diskurza in občutek, da je vsaka iskrena pobuda za skupno dobro že vnaprej zadušena s preračunljivostjo, podobno kot so veliki duhovniki z denarjem podkupili stražarje, da bi utišali resnico o vstajenju. Vidim stisko slovenske mladine, ki se seli v tujino, ker doma ne vidi prostora za svobodno ustvarjalnost, in osamljenost starejših, ki se sredi političnih prerekanj počutijo pozabljene. To je naš slovenski Emavs – pot navzdol, v razočaranje nad državo in družbo.

A prav tu vidim konkreten primer vstajenja: vidim ga v tistih preprostih sosedskih pobudah, kjer ljudje kljub različnim političnim prepričanjem skupaj obnavljajo zapuščeno igrišče ali skrbijo za pomoči potrebnega vaščana. Vidim vstajenje v slovenskem podjetniku, ki sredi neizprosnih tržnih razmer postavi dostojanstvo svojih delavcev pred čisti dobiček, ker verjame v etiko služenja. To je trenutek, ko se v Sloveniji »odprejo oči« – ko spoznamo, da nas ne ločujejo prepričanja, ampak nas združuje skupna usoda in Kristusova navzočnost med nami. Ko sredi splošnega godrnjanja nekdo v Sloveniji izreče besedo pohvale in upanja, takrat v naši domovini odmeva vstajenjska moč. To je zmaga osebnega odnosa nad brezosebnim sistemom.

Filokalija imenuje takšno držo »treznost duha« – da ne dopustim, da bi mi strup slovenske razdeljenosti vzel veselje do življenja. Svojo držo gradim na zaupanju, da Vstali hodi po naših razritih cestah in da je vsak pogovor, ki se konča s spravo, dejansko vstajenje od mrtvih.

Danes se na poti domov ali v službo sprašujem: Kdo je tisti neznanec na moji poti, v katerem mi danes prihaja naproti Vstali? Skušam danes ob vsakem srečanju tiho izreči: »Gospod, odpri mi oči, da Te prepoznam v svojem bližnjem.«

Vabim vas, da danes ne bežimo pred "navadnim" dnem. Naj naša hoja po slovenski zemlji postane hoja z Vstalim. Ne glede na to, kakšne novice nas bodo dosegle, v naših srcih ostaja resnica: Grob je prazen, pot pa je odprta.

Vstali hodi z nama, ne da bi ga prepoznala. Vstajenjska luč ni le v cerkvenem blišču, ampak v "lomljenju kruha" sredi vsakdanjih opravkov. Danes v svojem sodelavcu, ki morda nima vere ali upanja, prepoznavam Kristusa, ki potuje z mano. Moje bivanje je evharistično takrat, ko sredi dela ne iščem le svoje koristi, ampak postanem sopotnik drugemu.

Vaja za danes: Ko se bom danes lotil prvega "sivega" opravila ali ko bom srečal osebo, ki mi gre na živce, si bom tiho rekel: »Gospod, Ti hodiš z mano v tej opravilu.«

Kako naj ohranjamo svojo notranjo lepoto in svetlobo?

Svetlobo vstajenja bom v naslednjih dneh ohranjal s tremi preprostimi držami:

1. Hvaležnost namesto godrnjanja: V slovenskem prostoru je godrnjanje skoraj kulturna norma. Moj upor bo hvaležnost. Vsako jutro osmine bom začel z: »Slava Tebi, ki si nam pokazal luč!«

2. Ohranjanje "velikonočnega vonja": Marija iz Betanije je izlila nardo, Marija Magdalena je prva videla Vstalega. V dneh, ko se bo vrnil stres, bom v svojem srcu obnavljal vonj velikonočnega jutra – mir, ki ga svet ne more dati.

3. Evharistična odprtost: Tudi če ne bom vsak dan pri maši, bom živel iz nje. To pomeni, da bom svoje življenje lomil in dajal drugim – s potrpežljivostjo v prometu, s prijaznostjo do utrujene prodajalke, z mirom sredi političnih razprav.

Vsak večer te osmine, ko se bo dan nagibal h koncu, bom prosil: »Ostani z nami, Gospod, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.«

Naša skupna pot se ne konča, ampak se šele prav začenja. Vsako jutro vas bom pričakal s kratko mislijo ob Božji besedi, ki je naš notranji kompas