Na gori spremenjenja apostoli za nekaj trenutkov uzrejo Kristusovo slavo. Obraz, ki ga vsak dan gledajo, zasije kakor sonce. To ni nova podoba Jezusa, ampak razkritje tega, kar je od vekomaj. Filokalija pogosto pravi, da cilj duhovnega življenja ni iskati izrednih doživetij, ampak da se človekovo srce toliko očisti, da postane sposobno sprejeti Božjo svetlobo. Kristus se ne spremeni zato, da bi postal drugačen; spremenijo se oči učencev, da lahko uzrejo, kar je bilo ves čas navzoče.

Tudi prerok Daniel vidi Sina človekovega, ki mu je dana oblast, čast in kraljestvo. Svet okoli njega je poln nasilja in menjavanja kraljestev, toda nad vsem ostaja Božji prestol. Ta pogled vrača mir v srce. Zgodovina ni prepuščena slepemu naključju. Zadnja beseda pripada Bogu.

Sveti Duh je tisti, ki odpira notranje oči. Brez njegovega tihega delovanja ostanem ujet v to, kar je vidno: v novice, številke, spore in strahove. Z njim pa se v meni počasi rojeva drugačen pogled. Ne bežim od resničnosti, ampak jo gledam skozi Kristusovo navzočnost. Sveti Duh me vodi iz razpršenosti v zbranost, iz hrupa v tihoto srca, kjer se začne odsevati neustvarjena Božja svetloba.

Danes ni težko ostati na ravni temnih podob. Pred očmi so vojne, v katerih trpijo civilisti in otroci, družine, ki jih bremenijo visoki življenjski stroški, mladi, ki z negotovostjo gledajo v prihodnost, starejši, ki jih spremlja osamljenost. Toliko obrazov nosi utrujenost, ki je ni mogoče odpraviti z eno samo politično odločitvijo ali gospodarskim ukrepom. Človekova rana je globlja.

Prav zato postaja evharistija kraj Spremenjenja. Ko stopim pred oltar, ne gledam več samo kruha in vina. V veri prepoznavam Kristusa, ki pod skromnimi podobami razodeva svojo slavo. Cilj evharistije ni le pobožen trenutek, ampak da se moje življenje postopoma preobrazi v njegovo življenje. Sveti Duh, ki je na oltar poklican nad darove, prihaja tudi nad moje srce, da bi v njem oblikoval Kristusovo podobo.

Peter je želel postaviti tri šotore in zadržati trenutek svetlobe. Kristus pa ga popelje nazaj v dolino, kjer čakajo bolni, zmedeni in trpeči ljudje. Tudi jaz po evharistiji odhajam v vsakdan. Razlika je v tem, da v dolino ne stopam več sam. V meni ostaja svetloba, ki je svet ne more ugasniti. Čeprav je pogosto komaj opazna, je dovolj, da razsvetli naslednji korak in da tudi drugi v mojem obrazu uzrejo nekaj Kristusovega miru.