»To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene.« (Mr 7,6b)

Kaj nam pomaga hoditi v cerkev, če pa ne sprejemamo Božje ljubezni in Boga kot vira našega življenja. Smo kot farizeji, ki računajo nase in na svoja pravila, s katerimi si upamo rešiti svoje življenje pred nesmislom in izginotjem. Vsi radi računamo na navado, na utečenost, na gotovost, običaj. Živimo iz spomina. Kot kristjani pa smo povabljeni živeti iz nepredstavljive novosti spomina na telo in kri Kristusa, ki se nam izroča v kruhu. V tem je skrivnost ljubezni, ki edina omogoča novi svetovni red.