»Največji med vami bodi vaš strežnik« (Mt 23,11).

Jezus gre še globlje, da bi nam pokazal kdo je Bog, kdo je on in kdo smo mi. V Božjih očeh resnična veličina niso zunanja moč, denar in videz, ampak ljubezen, ponižnost in darovanje ali služenje. Jezus nas svari pred varljivo in prevarantsko logiko pismoukov in farizejev, ki je tako značilna za stari ali adamovski svetovni red, ki hoče gospodovati slehernemu srcu živih. Jezus me vabi, da prepoznam tega farizeja in pismouka tudi v sebi. Bistvo te bolezni je, da se postavljamo namesto Boga in drugim vsiljujemo neznosna bremena. Vsak od nas je žrtev te bolezni. Tudi, ali pa morda še bolj, predstojniki. Služenje se zlahka izrodi v mobing, udbaško teroriziranje in samovoljno nasilje v imenu dobrega. Jezus nam nastavlja ogledalo. Po svojem Duhu nam podarja Sinovsko srce, ki ljubi, kakor je ljubljeno. On nam ponuja vino, mi pa ga spet spreminjamo v vodo, evangelij nadomeščamo s pravili in zakoni. To je prva skušnjava Cerkve vseh časov. V imenu pravil zatirati sinovsko življenje, raznolikost in drugost. Ohranjati sebe in se osredotočati nase. S tem izgubimo svoje življenje, ker ga ne podarimo iz ljubezni do Gospoda. Iščemo, da bi bili videti veliki, pametni in cenjeni pri ljudeh. V središču smo mi, ne pa Bog. Vera izpuhti. On je velik v majhnosti in slaven, ker služi v ponižnosti. Izročimo Jezusu ta svoj osnovni greh: polaščamo se ga, namesto, da bi ga sprejeli. Zavračamo Boga kot Očeta in sebe kot sinove in hčere. Zakonov ni mogoče spoštovati in zadajajo smrt. Le Očetov Duh daje življenje, zato mu izročimo svojo hinavščino, ki ne živi Očetove ljubezni do bratov. Nauči nas zajemati iz evangelija v prvi osebi, ne za druge. Naj bojujemo dober boj in sodelujemo pri veselju bratov in sester.