"Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja.« (Jn 18,3)

Bog se dokončno izroči v naše roke. Religija in posvetna oblast se povežeta za nasilno rojstvo novega bogočloveka. Religija podleže skušnjavi posvetne oblasti. Vse za oblast in denar. Danes ni nič boljše. Naša človeška krhkost in nespamet zagledana sama vase je neizmerna. Po medijih napihujemo svojo samoprevaro in olepšujemo svoje slepilo. Janez že v 8,44 pove, da je hudič morilec in lažnivec. To naredita iz nas denar in oblast. Postavimo v središče sebe in ne damo prostora Bogu. V nas ni Božje ljubezni (Jn 5,42), zato mora biti cesar naš bog. Jezus jasno pravi, da Očeta ne poznamo (Jn 8,54-55). Zaničujemo ga in ne sprejemamo njegovih besed, to je sodba, ki jo pripravljamo zase (Jn 12,48). Nočemo sprejeti Boga, ki se zavzema za grešnike in uboge, ki zdravi bolne, zatirane, slabotne in majhne. Zato je in mora biti križan. V vsaki generaciji in vedno znova. Umreti mora, ker ljubi ljudi in ne ustreza religioznim normam. Oblast pravi, da je le tisti všeč Bogu, ki upošteva formalna pravila. Sprejeti mora usodo vseh zatiranih vseh časov. Odrezan mora biti iz dežele živih. Pravila so pravila. Na križu pastir najde izgubljeno ovco, ki se je skrila v prah zemlje. Posvetna oblast je uresničena v smrti. Jezus nadaljuje prav od tam, iz smrti. To je ljubezen do konca, do izpolnitve in polne uresničitve ljubezni Svete Trojice do vseh ljudi vseh časov. Jezus je izpolnil za kar je bil poslan. Usposobil nas je, da lahko ljubimo z Očetovo in Sinovo ljubeznijo, da ljubimo iz moči Svetega Duha, ki v nas moli in nas oživlja. Nato je nagnil glavo in nam izročil svojega Duha. Dopolnjeno je. Naša človeškost je prežeta z ljubeznijo: s popolnim darom samega sebe. Ta način življenja nam je z dihom zaupal in omogočil. Pri krstu smo položeni v Kristusa in lahko začnemo svojo človeškost živeti tako kot on. Človeškost brez Boga nas privede do smrti na križu. Bog pa ravno tu uresniči največje delo ljubezni: vstajenje. Pri krstu smo najprej umrli, sedaj se pa vse življenje učimo umirati sebičnosti in laži, da bi živeli vstajenje (Flp 3,10). »On je umrl, da bi mi lahko prešli na drugo stran in da mi ne bi umrli.

Nocoj lahko po naših domovih, mož in žena, otroci, poljubimo Sveto pismo, Besedo, les križa, Kristusove noge, sveto podobo … in ob tem je nemogoče, da ne bi razumeli povabila, da poljubimo tudi to, kjer smo drug drugega ranili, kjer si povzročamo trpljenje … da bi se v Kristusu Jezusu razumelo, da je, odkar je bil križan, križ del njegove osebe. In h križu se obračamo kot k osebi. Kjer drug drugemu povzročamo trpljenje, nas ljubezen spreminja na tak način, da v Kristusu vidimo, kako so te iste stvari del naših oseb, ki se ljubijo; so del naše ljubezni, ne pa prekletstvo in opominjanje ter nenehno očitanje, ampak prostorje prehoda.

Nocoj se lahko z neizmerno hvaležnostjo zaupamo in izročimo, saj so najtemnejše strani naše zgodovine v Kristusu postale dar najpopolnejše ljubezni, prostorje, v katerem se razodeva resnični Bog, kralj vesoljstva, usmiljeni Oče.«