Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje.
Jezus nama na sedmo velikonočno nedeljo po Cerkvi zaupa zadnje besede svoje oporoke. Razglasi svoje dediče in pove, kaj jim zapušča.
Če nisva slepa, lahko odkrijeva, da naju je povabil v trezor, v katerem je skrit največji diamant sveta.
To je skrivnost njegovega globokega in zaupnega osebnega odnosa z Bogom in svetom. Z besedami nama želi pokazati svoje najbolj notranje globine. Povabi naju v svoje srce, da začutiva, kako sam v sebi živi to, da je Božji Sin ter tvoj in moj brat. Če še nimava v ljubezni očiščenega pogleda in srca, ga bova težko ali teže razumela in sprejela.
Morda pa doživljaš, da te prav te Jezusove besede, kot na orlovih perutih, nosijo v globine Božje in tvoje lastne skrivnosti, pred katero umolkneš in je ne moreš razlagati. Le doživljaš, kako te notranje osvobaja in napolnjuje z močjo. Zato teh Jezusovih besed nočem razlagati, kajti življenja, ljubezni in poezije ni mogoče razložiti. Želim te le povabiti, da jim bolj pozorno prisluhneš in spregovoriš sam z Jezusom o tej čudoviti skrivnosti bivanja.
Kaj nama torej Jezus danes izroča kot najino dediščino? Svoj zaupen odnos z Bogom Očetom, ki je tudi Mati. Jezusova prebodena stran so odprta nebesa, odprto Božje srce, ki naju vabi in nama omogoča sožitje z Očetom in med nama. Jezusov zaupni odnos z Očetom je tudi zate in zame edini resnični vir ljubezni in moči za vsak trenutek življenja. Ker naju pošilja v svet, nama daje tudi svojo ljubezen in moč, iz katere lahko zajemava. Boga lahko kličeva Oče, Očka. Tako moli Sveti Duh v nama. Omogoča nama odkriti, kdo je Bog in kdo sva midva. On je najin oče in ne neka pozitivna ter brezoblična energija. Midva pa sva njegova družinska člana, istega rodu, božja. Ali želiva to tudi postati, je najina odločitev.
V odlomku Jezus kar šestkrat kliče Boga Oče. Besede, ki jih Jezus uporablja, so zelo podobne kot v molitvi očenaš. To, kar se Jezus pogovarja z Očetom, se za naju in v nama dogaja sedaj, ko poslušava njegove besede. Pričakuje, da bo njegova molitev vzcvetela tudi v najinih srcih in prišla na usta. Če mu prisluhneva, zaupava in skupaj z njim moliva, sva deležna istega dostojanstva in moči, ki jo ima Jezus od vedno v Očetu. Njegov sogovornik je in soustvarja z njim to, kar je sam in vse, kar je. V tem je večno življenje, ki ga ni mogoče izničiti in zavreči. K temu vabi tebe in mene.
Ta proces svojega in najinega dozorevanja imenuje tudi poveličanje ali slava.
Glagoli, ki jih Jezus uporablja, so isti kot pri umivanju nog in križanju, ki sta začetek in dopolnitev poveličanja. Ker ljubi Očeta in naju ter nama hoče omogočiti večno življenje, Jezus sprejme trpljenje, o katerem evangelist Janez spregovori v nadaljevanju. Očetu se popolnoma izroči. Zaupa mu, da bo v njem in v nas v polnosti zasijalo to, kar v resnici smo za Boga, naše poveličanje, naša prava veličina in vrednost.
Kako to lahko bolje razumeva? Psihologija pravi, da ti in jaz lahko smiselno bivava le, če naju drugi priznajo in imajo radi in jim nekaj pomeniva. Dobro veš, kaj vse sva pripravljena storiti, da bi bila v očeh bližnjih vredna in dragocena. Greva lahko tako daleč, da postaneva sužnja podobe, ki jo imajo drugi o nama, sužnja prazne slave.
V Sv. pismu slava ne pomeni slave, ki jo imava v očeh drugih ljudi. Resnična Slava, ki nama je nihče ne more vzeti, je vrednost in teža, ki jo imava v Božjih očeh, za Boga. Vredna sva prav toliko kot on, ki je neskončna ljubezen do nas: kliče naju po imenu: njegova sva! Dragocena sva mu. Spoštuje naju, sprejema in ljubi (Iz 43).
Commentaires