Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,1-6)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.

Jezus je danes strog in hkrati zelo popustljiv. Strog, ko izreka gorje tistim, ki pohujšujejo. Popustljiv pa, ko govori o odpuščanju. V življenju se večkrat znajdemo v okoliščinah, ki si nasprotujejo. Potrebno je veliko modrosti, da prav razločujemo in se prav odločimo. Naša običajna in naravna drža je običajno prav nasprotna od evangeljske drže. Popustljivi in prizanesljivi smo običajno do samih sebe. Ko povzročimo pohujšanje ga večkrat niti ne opazimo. Zagotavljamo, da ni nobenega razloga za pohujšanje. Imamo tako dobre razloge za početje tega kar hočemo, da se nam pohujšanje zdi nepomembno. Zelo pa smo strogi, ko kdorkoli ogroža naše interese in dostojanstvo. Če kdo greši proti nam, naredimo iz tega pravo dramo. Ne moremo, ali bolj pošteno rečeno, nočemo odpustiti, kaj šele pozabiti. Nasprotja, ki jih nosimo v sebi so postavljena na glavo. Popustljivi smo do tega, kar Gospod strogo presoja, strogi pa smo do tega, kar je on popustljiv in razumevajoč.

Z veliko vztrajnostjo ga prosimo, da nam podari dar presojanja z Njegovimi merili in z Njegovimi očmi. To je edina prava pot. Svoj način presojanja moramo nenehno popravljati ob Njegovem. Če so namreč naše presoje napačne, bo napačno tudi naše delovanje. Če pa si prizadevamo za Gospodovo sodbo, se lahko tudi zmotimo, a se bomo takoj zavedali in se z Jezusovo pomočjo počasi popravili.

Knjiga Modrosti pravi: »Modrost je duh, ki človeka ljubi, toda bogokletnika ne bo oprostila krivde za njegove besede. Bog je namreč priča njegovim skrivnim mislim,

resničen opazovalec njegovega srca in poslušalec jezika« (Mdr 1,6).

Duh modrosti nas vodi, da najdemo pravi odnos do Boga in do bližnjih, pa tudi do sebe. Prosimo Boga za njegovo modrost, da razsvetli naše življenje z Božjo besedo in nas ozdravi prevar naših naravnih nagnjenj.