Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,35-48)

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha. Ko so pa o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se ter se prestrašili in so mislili, da vidijo duha.

Rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel. Rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.«

Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in vstati tretji dan od mrtvih in v njegovem imenu oznaniti pokoro ter odpuščanje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči.«

Jezus se učencem zdi kot prikazen. Smrt ima takšno moč, da se nam življenje in Bog zdita kakor prikazen. Da bi nas streznil uporablja zelo konkretna in stvarna znamenja. Poglejte moje roke in noge, da sem prav jaz!« Učenci gledajo telo, ki je bilo pribito na križ in prebodeno. Bog je v Kristusu začel novo stvarjenje: vzel je človeško telo in iz njega napravil duhovno telo, ki pa je v nadaljevanju s človeškim.

Jezus odpre naš razum za dojemanje Svetega pisma. Gre za veliko razodetje Nove zaveze. Jezus s svojim vstajenjem da popolnoma nov in dokončen pomen Svetemu pismu stare zaveze. Vse kar se v stari zavezi zdi nejasno in dvoumno, postane jasno in čisto kot prerokba Kristusovega vstajenja.

V svetem pismu mnogi dogodki naznanjajo Kristusovo vstajenje, o njem govorijo, so podoba njegovega trpljenja in vstajenja. Jasno, da niso mogli predstaviti celotne skrivnosti, ampak so bili le nepopolna predpodoba Kristusa. Ko je bil Jezus obujen od mrtvih, je postalo jasno, da je celotno Sveto pismo z vsemi pripovedmi in psalmi, prerokba osrednje skrivnosti: Kristusovega trpljenja in vstajenja.

Oglejmo si nekaj primerov. Če stvarno predstavijo trpljenje, ostaja bolj zakrito vstajenje in obratno.

Abela, ki ga je ubil brat Kajn, je podoba Kristusa v njegovem trpljenju in smrti. Po Abelovi smrti je Bog rekel Kajnu, da Abelova kri vpije k Njemu. Nova zaveza v tem vidi podobo vstajenja, bledo podobo vstajenja.

Izakovo darovanje pa bolj stvarno prikaže vstajenje. Po žrtvovanju je Izak živ in Abraham svojega sina ne izgubi. Ni pa resnične smrti. Abraham dvigne nož, da bi ubil sina, a tega ne stori. Žrtev je zgolj simbolična.

Tudi zgodba Egiptovskega Jožefa je podoba Kristusove smrti in vstajenja. Jožef je živ in sprejme svoje brate, ki so ga hoteli zaradi nevoščljivosti in ljubosumja ubiti. Tudi Kristus po trpljenju posledic za vse naše grehe sprejme vse svoje brate in sestre. Jožef svojim bratom odpre bogastva novega sveta, podobno kot Kristus nam odpre bogastva Božjega kraljestva. Tudi v tej pripovedi ne pride do resnične smrti. Jožef je le simbolično umorjen, spuščen v vodnjak in prodan.

Številne zgodbe v Svetem pismu stare zaveze so priprava na Velikonočno skrivnost prehoda. Že sama zgodovina Božjega ljudstva in tempelj, ki je bil uničen in po izgnanstvu znova obnovljen.

Po tisočletni pripravi se v Kristusu dokončno uresniči skrivnost, ki razsvetljuje vse prerokbe in predpodobe stare zaveze. Naj nam vstali Jezus s svojim Duhom odpre um, da dojamemo pomen in se z občudovanjem zahvaljujemo za njegovo skrivnost ljubezni, ki se je dopolnila za naše odrešenje.