"Tisti čas je Jezus spregovoril: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko" (Mt 11,28-30).
Že od zgodnjih časov krščanstva pa do danes nam cerkev pri maši na začetku polaga v usta molitev, ki jo najdemo v evangelijih: “Gospod, usmili se!” Danes so vse tri prošnje naslovljene na Kristusa Gospoda. V antiki pa so bili to vzkliki k usmiljenju vseh treh božjih oseb: “Gospod, Oče usmiljenja, ki si poslal svojega Sina, usmili se nas! Kristus, izraz božjega usmiljenja, usmili se nas! Gospod, Sveti Duh tolažnik, usmili se nas!” Molitev izraža celoten Božji namen. Razkriva nam, da lahko računamo na njegovo ljubezen, še posebej pri maši. Maša je popoln izraz usmiljenja Očeta, Sina in Svetega Duha.
Bog je pokazal svoje usmiljenje že v stari zavezi. Tak se je razkril najprej Mojzesu: bogat v usmiljenju in zvestobi. Bog se je usmilil bede svojega ljudstva. Skozi vso dolgo zgodovino ni nikdar zapustil tega trdovratnega ljudstva. Kaznoval ga je, a z usmiljenjem, da bi ga prenovil in ga naučil še večje intimnosti s Seboj. Usmiljenje razodeto v Stari zavezi je prava malenkost v primerjavi z usmiljenjem, ki ga Bog razodene z Jezusovim prihodom. V adventu smo povabljeni, da se globlje zavemo Božje usmiljenje ljubezni, ki izvede izredno čudo.
Obe današnji berili govorita o tem čudovitem dogodku. Prvo berilo vztraja na Božji moči: “On se ne utrudi in ne opeša, nedoumljiva je njegova razsodnost. Trudnemu daje močí, onemoglega obilno krepča.”
Evangelij pa nas vabi k krotkemu in ponižnemu Kristusu, ki ne govori o moči in sili, ampak se predstavi kot eden izmed nas. V tem se najmočnejše izrazi Božje usmiljenje. Hotel je postati kakor mi in z nami deliti našo usodo. Tako dela samo nekdo, ki ima zares rad (starši, zakonci). Ne gre zgolj za naklonjenost, ampak noro ljubezen, ki nas hoče rešiti, da smo njegovi intimni prijatelji, sogovorniki in sodelavci.
Maša uresničuje danes in tukaj največje dejanje usmiljenja. Gospod ni vzel nase le našega bivanja, ampak tudi naše trpljenje in našo smrt, sprejel je naše ponižanje in iz njega naredil sredstvo združitve z njegovo Božjo ljubeznijo.
S smrtjo na križu je Kristus preobrazil naše najtežje ponižanje, ki ga lahko človek doživi, v vir moč in slave. Vse naše življenje je tako preobraženo. Vse kar bi bilo lahko razlog za obup, postane razlog za rast v zaupanju in slavi. V adventnem času smo povabljeni v globoko okušanje njegovega usmiljenja in ljubeče Božje pozornosti, ki prihaja v naše življenje, da deli z nami našo slabotnost, naše ponižanja in stiske. Prihaja, da nas razsvetli s svojo ljubeznijo in naše življenje spremeni v pot k slavi, ljubezni in veselju.
Comments