Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,1-13)

Tisti čas so se pri Jezusu zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kar z nečistimi, to se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedo, ako se ne umijejo. Še mnogo drugih stvari je, ki jih držijo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov.

Vprašali so ga torej farizeji in pismouki: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih češčenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‹ Zametujete Božjo zapoved in se držite človeškega izročila.«

Govoril jim je dalje: »Lepo zametate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ›Spoštuj očeta in mater‹ in ›Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje‹. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‹ to je dar, mu poslej več ne pustite, da bi kaj storil za očeta ali mater; tako razveljavljate Božjo besedo s svojim izročilom, ki ste ga uvedli. In še mnogo podobnega temu delate.«

Prvo berilo izraža Božje neskončno spoštovanje do človeka, ki ga psalm potrjuje. Koristilo nam bo, če znova premislimo Božji odnos do človeka, ki ga pogosto na tak ali drugačen način zmanjšujemo in ne znamo ceniti.

Bog goji do nas velike ambicije in nas želi veličastne. Ni nek pokvarjen in nevoščljiv gospodar sužnjev, ki hoče svojo moč samo zase. Bog hoče dati samega sebe, slehernemu izmed nas. Skupaj z vso svojo močjo ljubezni in ustvarjanja, podarjanja in oživljanja. Zato je rečeno, da nas je ustvaril po svoji podobi. Vabi nas naj gospodujemo stvarstvu z ljubeznijo, ne roparsko in uničevalsko, samo zase in svojo golo preživetje. Svojega telesnega življenja po grehu ne morem ohraniti zase, ampak ga lahko podarim drugim, po Božji podobi.

V evangeliju se Jezus upre pomanjšanju človeka s pomočjo drobnjakarskega formalizma in legalizma. Legalizem daje velik pomen stvarem, ki tega pomena v resnici nimajo, vero pa spreminja v nekaj zunanjega, brez osebnega odnosa z Bogom, ki je naš skupni Oče.

V stvarnosti ima vse svoje pravo mesto. Mala stvar je manj pomembna in ni vredna dramatiziranja. Ni treba iskati pohujšanja v nečem, kar je samo po sebi malo pomembno. Le pomembne stvari nas delajo velike v zvestobi Božjim zapovedim. Bog noče, da se zaničujemo, ampak da smo budni, svobodni ljubitelji dobrega, lepega in resničnega.

Jezus vztraja pri za človeka res pomembnih zapovedih. Spoštuj očeta in mater, je pomembna zapoved, ker spoštuje človeka. Ko spoštujem starše spoštujem tudi sebe kot sina in sem potem lahko oče in brat.

Mala človeška izročila ne morejo biti pomembnejše od Božjih zapovedi. Spoštuj očeta in mater pomeni, spoštuj človeka in vse njegove odnose. Naša sebičnost išče izgovore, da ne bi bila zvesta Božji zapovedi in s tem niti svoji veliki človeški poklicanosti.

Prosimo Boga, da bomo ponosni na svojo človeško poklicanost, da bomo znali živeti in med seboj deliti svoje resnično veličino, ki jo imamo v njegovem srcu.