Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,1-14)

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem ob Tiberijskem morju. Prikazal se je pa tako: Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Rečejo mu: »Gremo še mi s teboj.« Šli so torej in stopili v čoln, ali tisto noč niso nič ujeli.

Ko se je že danilo, je stal Jezus na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so torej in že je niso mogli izvleči zaradi obilice rib. Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej rekel Petru: »Gospod je!« Ko je tedaj Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se je vrgel v morje. Drugi učenci so pa vlekli mrežo z ribami in pripluli s čolnom, niso bili namreč daleč od zemlje, ampak le kakih dvesto komolcev. Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico pripravljeno in ribo na njej in kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih zdaj ujeli.« Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim veli: »Pridite jest.« In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Kajti vedeli so, da je Gospod. Jezus torej gre in vzame kruh ter jim ga da; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da se je Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Današnji evangelij je kipi od skrivnostnih pomladnih čarov. Apostoli se nahajajo ob Tiberijskem jezeru, tam kjer so živeli skupaj z Jezusom pred križanjem. Jezusove telesne navzočnosti ni več, zato so se vrnili k običajnemu ribiškemu poslu. Celo noč so lovili brez uspeha.

Ob jutranji zori se prikaže Jezus, kakor luč, ki nežno prebuja utrujene oči svojih apostolov – ribičev. Niso ga pričakovali. Kakor je rasla luč, toliko bolj so videli, da jih na obali jezera nekdo pričakuje, niso pa ga prepoznali.

Prepoznajo ga po njegovih gestah, tudi izrednih, po čudežnem ulovu, večinoma pa po zelo preprostih in domačih. Tokrat jim je pripravil kruh in pečeno ribo. Ljubeče jih je povabil k obedu. Nato je vzel kruh in jim ga dal, prav tako tudi ribe. Tako kot že neštetokrat prej.

Namesto, da bi pokazal vso svojo slavo, učence pripravlja na svojo skrivnostno navzočnost, ki je po vstajenju vesoljna: sedaj je Jezus navzoč povsod. Na Božanski način, a tudi z vsem človeštvom. Po drugi strani je apostole tudi pripravil, da ne bodo ponavljali napake judovskih poglavarjev, ki ponižnega Jezusa niso znali prepoznati. Oni so ta vogelni kamen zavrgli, ker se jim je zdel ničvreden, Bog pa je izbral prav njega.

Če bi na kristjane naredila vtis zgolj vidna slava Vstalega, bi bili vedno v skušnjavi, da iščejo zgolj zunanjo slavo in zgolj v njej prepoznati Jezusa. Povabljeni so v iskanje Božje slave, ki ni zunanja: poklicani smo prepoznati Jezusa v svojih bratih in sestrah. Zato postane Jezus njim podoben tudi po vstajenju. Poklicani smo prepoznati Jezusa navzočega v najbolj ubogih in obrobnih, ponižnih in potrebnih. On dela čudeže po ponižnih in preprostih sredstvih in ljudeh.

Današnji evangeljski prizor je velik Božji dar. Pomaga nam prepoznati njegovo resnično navzočnost in učinkovitost sredi vsakdanjosti našega življenja.