Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 3,12-17)

Bratje, kakor Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite prisrčno usmiljenost, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, h kateremu ste bili poklicani v enem telesu; in hvaležni bodite. Kristusova beseda naj v obilju prebiva med vami; v vsej modrosti drug drugega poučujte ter opominjajte in s psalmi, slavospevi in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu v svojih srcih. Vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu.

Danes smo povabljeni zreti čudovito Božjo velikodušnost. Njena moč premaga vsakršne ovire, vsako hudobijo in vse sovraštvo. Jezus in sv. Pavel nam spregovorita o viru te nepredstavljive velikodušnosti: Božje srce. Jezus nas vabi: »Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen«. Pavel nadaljuje: »kakor Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite prisrčno usmiljenost«. Temelj naše sposobnosti za konkretno ljubezen je zavest, da nas je Bog izbral in nas ljubi. Zaradi tega imam lahko resnično radi in v moči Božje velikodušnosti vztrajamo v ljubezni. Dejstvo, da nas Bog ljubi, naj bi nas napolnjevalo z občudovanjem. Mene, ki sem tako majhen in sebičen, Bog osebno ljubi in podarja. Pa vse, ki jih srečujem v življenju. Pogosto naj bi mislil na to resnico. Resnično sem/smo brezpogojno ljubljen/i. Ko se zavedam in čutim, da sem ljubljen, tudi sam lahko zares in velikodušno ljubim naprej. Ne iščem več lastnih koristi, saj mi srce napolnjuje hvaležnost. Pavel spet poudarja zahvaljevanje in hvaležnost, ki nas odpreta Božji velikodušnosti in jo porodita tudi v nas. Zahvaljevanje je temelj resnične ljubezni. Bog nas je prvi ljubil. Ko to ganjeni prepoznamo in hvaležno sprejmemo, smo tudi sami sposobni hoditi po poti velikodušne ljubezni.