Petek, 18.9.2020 - STREGLE S SVOJIM PREMOŽENJEM

"Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija, s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem" (Lk 8,2-3).

Jezusova družba je odprta za ženske. Rabini žensk niso sprejemali v krog učencev (prim. Jn 4,27). Ženske namreč niso bile dolžne spoštovati postave, saj je bila ta ustvarjena zgolj za moške. Ženske so smatrali nekje vmes med moškimi, ki postavo morajo spoštovati, in otroki, ki je še ne morejo: ženska jo deloma mora spoštovati in je deloma ne more, deloma jo more in deloma ji je ni treba. Zdaj pa v Jezusu ni več ne moškega ne ženske (Gal 3,28). Morebitne kulturne ali naravne razlike so drugotnega pomena v primerjavi s privilegijem biti »z njim«, ki je sámo življenje. Vsakršno razlikovanje je namenjeno temu, da izgine ali da dobi nov, pozitiven pomen, in sicer v luči tega, da in kolikor smo z njim.

Ženske so imele v prvi skupnosti pomembno vlogo (prim. Rim 16,1; Apd 1,14; 12,12; 16,13 sl.; 17,4.12.34). Mogoče zato, ker je ženska, podoba matere, sprejem, prebivališče, kraj, kjer lahko človek živi in se počuti doma. Sama Marija, ki je zgled Cerkve in vernika, je v prvih dveh poglavjih predstavljena kot skrinja zaveze in kot svetnik vseh svetnikov, kjer prebiva Najvišji. Ženska-hiša-zemlja-mati je tesno povezana z Besedo, ki jo človek sprejme in shrani v svojem srcu (prim. 2,19.51; 8,15) ter jo uresničuje in se po njej ravna (prim. 8,21; 11,27 sl.). Marija je podoba Božjega ljudstva, je sionska hči. Posluša Peteroknjižje in postane nevesta, ki rojeva novo življenje. Je nova Eva, mati živih.

Prejšnji dogodek, ki je potekal v farizejevi hiši – tipičen kraj prostitucije, kjer si farizeju podoben človek skuša kupiti Božjo ljubezen s spoštovanjem postave –, ponuja zgled ljudstva, ki je bilo prej vlačugarska nevesta, zdaj pa spet postane zvesto: negostoljubna in hladna hiša postane topel in prijeten sprejem ženina, katerega ljubezen je ta nevesta (to ljudstvo) prepoznala. Nekdanja grešnica predstavlja spreobrnjenega Izraela in Cerkev, osvobojeno »sedmih demonov«. Zaradi tega je tradicija Magdaleno, ki gre za Jezusom, poistovetila s prostitutko iz prejšnje pripovedi.

Skupni imenovalec teh žensk, tako kot skupni imenovalec celotnega ljudstva (prim. 7,21), je izkušnja ozdravitve; Gospod Jezus vse njih namreč ozdravi; njihova izkušnja je izkušnja daru in odpuščanja, torej »večje ljubezni«. Zato bolj ljubijo, kakor so tudi čutile, da so bolj ljubljene. Ta ljubezen, ki je odgovor njemu, ki jih je prvi vzljubil, je razlog za to, da so z Jezusom in da strežejo. Kakor se sebičnost nekoga kaže na ta način, da izkorišča drugega s tem, da ga podjarmlja, tako se ljubezen nekoga kaže na ta način, da streže oziroma služi drugemu, s čimer zadovolji njegove potrebe. Te ljubezni ne tvorijo toliko besede kot dejanja (primerjaj žensko iz 7,36–50; 1 Jn 3,18). Ta ljubezen se razširja tudi na tiste, ki so z Jezusom, na noge kot dele tistega telesa, katerega glava je on. Tako se razširja Kristusov blagi vonj (2 Kor 2,14). Vsaka izmed teh žensk s svojo strežbo dejansko omogoča drugim življenje, in sicer tako, da jim daje lastno življenje v skladu s podobo ženske-matere, ki predstavlja nujen element za življenje.

Njihova strežba Jezusu jih bo pripeljala do vznožja križa in pred grob (23,49.55 sl.), omogočila jim bo stopiti v grob (24,3) in se bo spremenila v pričevanje o Vstalem (24,10), postala bo molitev za dar Duha (Apd 1,14) in se bo dokončno podaljšala v sprejem bratov pri nastanku prve Cerkve v Jeruzalemu (Apd 12,12) ter v Evropi (Apd 16,15).

Ženske so tesno skupaj z dvanajsterimi, čeprav se razlikujejo od njih. Tako kot dvanajsteri so »z« Jezusom in … za povrh »strežejo« na svoje stroške, tako kot Jezus (prim. 22,27b). Jezus jih je namreč že ozdravil bolezni in zlih duhov, ki jih učenci še imajo v sebi in ki le-tem preprečujejo strežbo (prim. 22,24 sl.).

Zato so mogoče, za razliko od njih, na Kalvariji in pri grobu prisotne v smrti in v življenju. Če obrnemo zaključek apokrifnega Tomaževega evangelija, lahko rečemo, da ne vstopi v nebeško kraljestvo noben moški, ki ne postane ženska.

Z dvanajsterimi in z »mnogimi drugimi« sestavljajo te ženske prvo skupnost potujoče Cerkve, ki pušča za sabo preteklost strahu in svobodno hodi oznanjat.

So jedro tega, kar je za Luka Cerkev: mala čreda, ki ji Oče z veseljem daruje svoje kraljestvo (12,32), Jezusa Kristusa Gospoda. To jedro bo pripeljalo Jezusa do tega, da se bo srečal z vsemi ljudmi, »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,18). Vsi ljudje ga lahko najdejo in prepoznajo prav v tem ponižnem in ubogem ljudstvu (Sof 3,12), kjer kraljuje Duh njega, ki je rekel: »Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (22,27b). (povzeto po Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, stran. 238-239).

44 views0 comments

Recent Posts

See All