top of page

Ponedeljek, 12 TML, 22.6.2020, Mt 7,1-5

»Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s táko se vam bo odmerilo.«

Mi drug drugega zlahka in spontano sodimo in se merimo s svojim kratkim metrom predsodkov. Nenehno. Potem opravljamo in sodimo tudi v odsotnosti žrtve. Jezus hoče, da prenehamo. Soditi (v grščini krínein) pomeni ločevati, s sitom ali velnico. Ko sodimo običajno zanemarimo dobro in se spominjamo slabega, s tem pa drugega pribijemo na križ njegovih napak. Bog pa sodi tako, da zadrži dobro in vse drugo zanemari. Njegova sodba je njegov križ: na sebi nosi naše hudo kot svoje in nam povrne svoje dobro kot naše. Veter njegovega Duha razprši naše hudo in zadrži neskončno spoštovanje in ljubezen, ki ju ima do nas.

Vsaka moja sodba o drugem je kratka: ne vidi v drugem tega, kar vidi Bog. Če sodim, si prisvojim vlogo Boga in naredim »veliki greh«, ki je v tem, da postavim svoj jaz na mesto, ki gre Bogu. Moja sodba proti bratu/sestri je vedno moje zlo: z njo namreč obsodim Boga, ki je rekel, naj ne sodimo, ker on ne sodi, ampak opravičuje. On je neskončna ljubezen do vseh in njegova sodba je nasprotje moje: v njegovih očeh vsak človek nosi vrednost ljubezni, ki jo ima do njega. Mi imamo isto sodbo kot Bog, če tekmujemo v spoštovanju drug do drugega in imamo pri tem drugega za boljšega od sebe. Nikogar ne smemo soditi, niti samih sebe. Kdor sodi, ne pozna Boga in ne ljubi ne sebe ne drugih! Kdor ne sodi, je kakor Bog: ljubezen do vseh. (foto: Jože Novak)

42 views0 comments