»Dobro prisluhnite [Položite v svoja ušesa] tem besedam [te besede]. Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke« (Lk 9,44)
![](https://static.wixstatic.com/media/183109_a9cd013c506743d29a9dd257614f2865~mv2.jpg/v1/fill/w_980,h_1306,al_c,q_85,usm_0.66_1.00_0.01,enc_auto/183109_a9cd013c506743d29a9dd257614f2865~mv2.jpg)
Jezus mi ukazuje naj storim, kar še nisem storil: naj skozi poslušanje zasadim in zabijem v svoje srce Njegovo besedo, da obrodi sad. Vloga naših ušes je sprejeti besedo, da postanemo beseda, ki jo poslušamo, da nas ta besedo rodi. Mi postajamo po besedi, ki jo uresničujemo (sprejmemo, zaupamo in utelešamo). Jezus vabi, da prisluhnemo edini ljubezni edinega Boga za nas. Njegova beseda nam omogoča odgovoriti z ljubeznijo na Ljubezen. Če ga ne slišimo, ga ne moremo ljubiti in umremo. Le Njegove besede nas ozdravijo gluhosti, ki nas ubija. Dokler smo tako gluhi, nismo zmožni premagati zla. Nasprotno, še povečujemo ga in smo kot studenec onesnažene vode, ki lahko le zastruplja. Reši nas to, da se čutimo ljubljeni od Boga. Podari nam samega sebe = ljubi. Darovanje samega sebe vodi v nemoč in v popolno uboštvo ter se zgodi takrat, ko človek nima več kaj storiti. To, kar delaš, je znamenje ljubezni le takrat, ko se ljubezen porodi iz tega sočutja, v katerem trpiš muke skupaj z drugim. V nasprotnem primeru je znamenje moči. Prav zato so nujni uboštvo, skromnost, ponižnost, nemoč in izročitev Bogu. Prav zato, ker je Bog, ljubezen. Vera je sprejetje tega. Kdor ima to vero, premaga hudiča, ki je z nezaupanjem začel vsako zlo.
Bog ne pusti zla na svetu zato, ker bi to hotel – Bog noče zla! –, in ne zato, ker ga ne bi mogel premagati (prim. Ps 33,7), pač pa zato, ker ima rad nas, ki delamo zlo, in to zlo izkoristi za največje dobro. Tako se izpolnijo Pisma in hudič proti svoji volji pripelje do izpolnitve veliki Božji načrt (prim. Mr 14,49b; Apd 4,27 sl.). V tej svoji izročitvi v človeške roke Jezus v popolnosti uresniči razodetje usmiljenega Boga, uporabnega za nehvaležne in hudobne (6,35), in se razodene kot »Sin Najvišjega«, »usmiljen kakor Oče« (6,36). V svojem trpljenju ljubi, dela dobro, blagoslavlja in moli za nas, ki smo njegovi sovražniki, tisti, ki ga sovražijo in preklinjajo in ki grdo ravnajo z njim. Tako nam da dar popolne Očetove ljubezni in nas reši ter odreši.
Comments